Večino svoje party kariere sem odigrala na sceni v naši mali deželici, kakih 6 ali 7 let je že, odkar sem bila na prvem partyu. Sprva je bilo potrebnega veliko napora in načrtovanja, da sem se sploh kam premaknila iz majhnega kraja, kjer sem poznala mogoče 2 človeka, ki sta takrat skakala na techno.
Poleg tega sem bila še srednješolka, brez financ ali vozniškega izpita. Ni mi ostalo drugega kot da se udeležujem »vaških veselic«, na party pa sem kot na romanje hodila samo ob večjih praznikih. Da, takrat je to res bil praznik.
Začelo se je z obiskom stojalc za flyerje. Eksplozija barv, futurističnega dizajna in velikih imen kot so Dave Clarke, Chris Leibing, Toni Rios, Carl Cox, Marco Carola in seveda Umek in Kanzyani. Kar vse sem zbasala v torbo, potem pa sem doma vsakega posebaj podrobno preučila. »Na tega ne morem, ker pišem test, Ambasada je predaleč, Maribor tudi, hmmm... Eva ga! Lipa!« In sem molila vsak dan k očetu vseh Djev, da se kaj ne zalomi in dobim prevoz, našparam za vstopnino in tako naprej. Sledili so telefonski pogovori, ki so šli nekako takole: »A si vidla kdo rola v Lipi? Jaz grem sto procentno, greš z mano?« Kolegica: »Sm vidla ja, tega ne smemo zamudit!«
Takoj, ko smo se uskladili kam in kdaj gremo je nastopila nikoli rešljiva uganka- kaj oblečt? Z omare sem privlekla sve kar se sveti: kratka krilca, majčke v barvah neona, pasove z neti, kosmate dodatke in tiste v otročjem stilu HelloKitty. Potem sem si priredila zasebno modno revijo in izbrala najbolj odštekan stayling. Uh... In da ne pozabim čevljev! Moje Buffke so prekrstili v vse mogoče od likalnika do penastih tortic
Bolj ko se je bližal dan zločina, bolj je raslo vznemirjenje. Cele dneve se je poslušal techno, pogovori pa so se vrteli le okoli ene teme. Ko je končno nastopil ta veseli dan me je že čisto razganjalo in ponavadi me je še apetit minil. Vse je bilo pripravljeno in kaki 2 uri pred odhodom se je začel ritual: najprej kostumografija z neštetimi detajli v pinki verziji, dude in čarobne zvezdice; potem frizura, ki je bila prava mala umetnina, z dvema rožičkama in rožastimi gumicami; ter nazadnje še ličenje v močnih barvnih odtenkih in obvezni barvasti nohtki. Takrat sem si res vzela čas in se potrudila kajti če si hotel izstopati iz morja metuljčkov, princesk in ledenih kraljic ti ni ostalo drugega. Partyi so bili prava techno maškarada.
Nekaj let kasneje, a še vedno ena izmed najbolj vernih pripadnikov kulta imenovanega flešerji, sva s kolegom preštopala pol Slovenije in celo nekaj Hrvaške obale. Verjetno bi šla še peš, če nama nihče ne bi ustavil. Spomnim se partya v Zelenem gaju, še ne tako dolgo nazaj, ni bilo prevoza, za vlak je škoda denarja in sva šla na Dolgi most. Mislim, da sva štopala celih 5 minut, v Gorici pa sva bila en dva tri. Tip je vozil, kot da mu gre za življenje, mene pa ni nič motilo, samo da prideva tja, nazaj pa bova že kako. Žur je bil dober in še prehitro se je zdanilo. Ne vem točno kako sva prišla nazaj do Gorice mislim, da so naju dostavili neki italijani. In sva stala tam, na koncu Gorice, tam so rekli, da je dobro za štopat. Držala sva prst vsak po eno uro. Bil je začetek septembra in še vedno vroče in vsako novo minuto, ko sva stala tam je bilo bolj nevzdržno. Pregledala sva vse žepe, da bi nabrala nekaj drobiža za vlak, ampak brez uspeha. Celih 5 ur sva stala tam. Pa sva kar potrpela in še sva šla na party. Samo ne v Gorico in ne na štop.