PsilonZa veliko večino partyzanov velja, da so l.o.o. (ljudje z omejeno odgovornostjo). To pomeni, da je njihov glavni cilj maraton na plesišču, največja dilema, kam na naslednji party in največja skrb, kam potem na after. Včasih sem tudi sama spadala v to vrsto homo sapiensa in da, bilo je kratko in zdaj imam diabetes.
Največ takih osebkov najdemo med študenti, kakopak - to je generacija največjih zapitkov in žurerjev. »Fax bo že počakal dan al dva, punci bom sporočil, da se učim in nimam časa, mami bom rekel, da sem bolan. Ok, zdaj pa lahko gremo še na after.« Tako nekako je gotovo kdaj razmišljal že vsak izmed nas. Tisti z rednimi službami so pa že pred večjo dilemo: »skurjen pred razkurjenega šefa ali domov in s kuram spat?«
Če je bilo še nedolgo nazaj glavno vprašanje v petek zvečer ali se bomo ubili z vodko ali s štokom, se sedaj porajajo nerešljive enačbe. Da slučajno življenje ne bi bilo preveč penzionistično in oh in sploh lagodno, sva si ga z mojim malce zavozlala. No, v bistvu sem glavni krivec sama, ker sem več mesecev skupaj tarnala o svoji veliki ljubezni in predanosti do malih živih bitij. Ta teden sva dobila psa, 6 tednov starega razuzdanca s fetišem na čevlje. Seveda sem se prej pozanimala, povpraševala in doktorsko poučila o vsem kar moram vedeti o vzgoji, negi, prehrani in ostalem, a nič te ne more pripraviti na praktični del.
Moje življenje se je korenito spremenilo. Namesto bujenja ob 9h in poležavanja do pozne desete ure, me mali s svojim visokim C zbudi okoli 6.ure. Če imam srečo ob 8h. Okoli 10 sekund imam časa, da se oblečem in v copatah letim ven, sicer je sredi sobe rumeno jezero. Ponovno sem odkrila lepoto sončnega vzhoda in če sem ga prej opazovala, ko sem se vračala s partya, ga zdaj opazujem med tem, ko mali dela kupček na vrtu. Hranjenje je na sporedu 4x na dan, kar zahteva konstantno prisotnost. Nič več kavic in izležavanja na sončnem bregu Ljubljanice, namesto tega se podiva po travniku in učiva „sedi“ in „prostor“. Nič več vikend paketov v Ambasadi, nič več prepartyev in afterjev. Evforične vzklike pred djem so zamenjali »Fuj!« in »Pusti to!«.
Če je čez dan dovolj aktiven, zvečer izmučen zaspi v svojem kotu in jaz z njim. Ta teden nisem uspela pogledati nobene žajfnice. Danes ponoči je le trikrat zacvilil in enkrat napadel kable, kar je lep napredek. Stric Kelvan je rekel, da smo mi (in s tem je gotovo mislil nas skurjence) bolj primerni za mačke, ker so psi pač veliko večja odgovornost. S tem se povsem strinjam, ampak nič ne more nadomestiti smešnih padcev v travi, dolgih sprehodov v naravi, nedolžnih pogledov, mahanja z repkom in občutka, ko si ga nekaj novega naučil. Partyi bodo že še prišli, ko bo čas za to in bo mali dovolj velik, da bo lahko sam pazil na hišo.
Sicer pa bodo pri vsakem izmed nas prav kmalu neprespane noči zaradi žuranja zamenjale neprespane noči zaradi skrbi za naša mala bitja. Saj vem, da ne verjamete ampak odgovornost ima tudi svoje lepe trenutke.