PsilonNamesto ob 10h, se dan začne nekje po 14. uri. »Jutranji« obredi dobijo novo preobleko, odplazim se do kopalnice in če sem bila ob prihodu domov dovolj pridna (beri: trezna), se mi sedaj ni potrebno tuširati. Z vodo poskušam razlepiti zaspane oči in sledi prvi šok v ogledalu. Pozdravi me bleda polt in jaz ji samo zagodrnjam nazaj.
Namesto kave si pripravim Cedevito, najraje mlačno. Če sem se v vseh teh letih neprespanih noči, plesnih orgij in veslanja po alkoholu kaj naučila, je to to, da je najboljše blažilo za mačka doza vitaminov (vitaminski napitki + doza sočnega sadja). Če je v bližini še kakšen Lekadol, ali celo kaj močnejšega, še toliko bolje. To je torej moj sveti nauk, ki vam ga zaupam, dragi moji nočni ptiči. Širite ga naprej med sebi enakimi.
Stanje, ki sledi, je nam vsem dobro znano. Nekateri ga opisujejo z »maček«, drugi z »spranost«, jaz pa mu pravim »dan po tem«. Nobene prave volje, še manj energije, premajhen ali prevelik apetit, počasno razmišljanje, občutek, kot da si iz gume, pritisk v glavi in lenoba. To so simptomi. Najbolje je zato rezervitati ta dan za poležavanje. Zabubim se v dva sloja odeje in si pogledam celo sezono Avstralskega Top Modela. Izbrana vsebina mora biti čim bolj površinska, da jo lahko tistih nekaj možganskih celic, ki jih je še preostalo, razume.
Vmes me popade lahkota. Najbolje se je že kakšen dan prej založiti s čim širšim spektrom nezdrave hrane, da je potem izbira enostavnejša, priprava pa čim hitrejša. Še vedno pa ostane izhod v sili: dostava. Odmrznem pico in čez nekaj minut že zagreto glodam. Obroki so seveda majhni in številčnejši, da želodca še dodatno ne obremenjujemo. Za popoldanski prigrizek si privoščim še nekaj dodatnih vitaminov, danes bo to melona. Uf, pa goveja župca iz vrečke ima tudi vedno svoje mesto v kuhinjski omarici. Počasi se bo maček futra nabralo za celo kuharsko knjigo. To bi bil sigurno bestseller!
Opravki, ki še pridejo na vrsto dan po tem so: nalaganje slik s prejšnjega večera na Facebook, pranje prekajenega perila, ležanje na postelji in strmenje v belo širino stropa, telefonski pogovor z mamo, v katerem ji poskušamo razložiti, zakaj nas ni bilo na nedeljsko kosilo in pucanje ušes. To, v kombinaciji z gledanjem nesmiselnih serij ter večkratnim hranjenjem, kar nekako zapolni dan. Meni se vedno zdi, kot da se malo povaljam po postelji in je dneva konec. No, pa saj je tudi prav tako, dan tako ali tako ne more biti ravno produktiven.
Opažam pa tudi, da se z manjšanjem intervala med nočnimi podvigi, počasi povečuje imunost na mačka, dnevi za tem pa so zato veliko znosnejši. Še dobro, da bo vikend spet pester!