PsilonZadnjih nekaj dni je stanje prav električno. Kar naprej dežuje in to me počasi že izčrpava. Vsako pomlad sanjam o vročem in s soncem obsijanem poletju, katerega spremlja lahkotna glasba in koktejli. No worries, no problem, just summer fun. Pa je res tako? Ja, mogoče na Jamajki, v resničnem svetu pa (odkar sem končala srednjo šolo) ni več.
Takrat sem se vedno potrudila, da sem v zadnjih junijskih dneh opravila vse obveznosti za šolo in sem imela res brezskrbno poletje. In čeprav je v zadnjem letniku koncentracija že čisto popustila, mi je vseeno uspelo. Bili so seveda tudi razni podvigi na meji mogočega, kot je naprimer opravljanje ustne mature iz matematike, kako uro po koncu partya v netreznem stanju seveda. To je bila najboljša ocena, ki sem jo dobila pri tej profesorici.
Sledilo je kampiranje v Luciji, pijančevanje vsak drug dan, potikanje po skritih vaških kotičkih, spanje do 12h in vsakodnevno lenarjenje pred televizijo. Zdaj je tega vse manj. V bistvu imam vsako leto manj od poletja. Lani sem delala vsak dan od jutra do poznega popoldneva, potem pa izmučena padla v posteljo. Dlje kot do bližnjega marketa se mi ni dalo, za kakšen konkreten dopust pa tudi ni bilo denarja. Tega sem si privoščila šele septembra, pa še to prvič po štirih ali celo petih letih. Lani niti ni bilo toliko koncertov, partyev in ostalih dogodkov, ki bi bili na dosegu roke, avto pa je bil le del fikcije.
Letos gre vse v maloro. Omenila sem že naravno katastrofo, ki ji pravimo tudi vreme, pa ga moram še enkrat. Ker je pač ključna in najpomembnejša sestavina za lepo poletje. Že tu se torej vse konča, pa konca še daleč ni na vidiku. Z denarjem je itak vedno problem in kjer obstaja možnost, da gre več stvari narobe, se bo tako tudi zgodilo. Ata Murphy je že vedel, lahko pa bi se tudi ravnal po moji življenski karmi in bi ravno tako zadel. Skratka, ko gre kaj narobe, gre zelo narobe. Zmanjkalo je denarja za Exit, še na Disconavtiko ne vem, če se bom privlekla, za rojstni dan bom namesto šampanjca pila Dobrovoljčka, namesto čevljev pa sem za darilo dobila drago operacijo za psa. Da ne govorim o tem, da tudi mene v avgustu čaka poseg, ki ga bo potrebno drago plačati, še prej pa moram poiskati novo stanovanje.
Ravno, ko se spravim delat za fax, se nadme zgrnejo neskončna filozofska vprašanja s katerimi je nemogoče shajati, kaj šele pisati seminarske in eseje. Kako bi to pretolmačil v jezik akademikov, da bi ti vsaj malo pogledali skozi prste? To bi najbrž rado vedelo pol študenta na Kardeljevi in vsi v Rožni. Mislim, da bom letos končno ovrgla prepričanje, da na FDVju padeš samo po štengah.
Joj, samo pritožujem se. Pa saj ni vse tako grozno (ja, v bistvu je). Zdaj imam vsaj avto in če nas to poletje preseneti celo s kakšnim sončnim dnevom, lahko brez vnaprejšnih priprav in strategij skočim v svojo kripo in se odpeljem na obalo. Tudi delati mi ni treba vsak dan (ali vsak teden oz. skoraj 2 meseca), kar so neizmerne lepote (pa tudi pomanjklivosti) novinarskega poklica. Na party sceni se pa vedno nekaj dogaja, tako da mi bo to poletje v spominu (bolj ali manj) ostalo vsaj nekaj vikendov. Tudi to je nekaj.