Kar naprej ponavljam, kako je poletje čudovito in da, tudi meni se že nevarno dviga sladkor, vendar pa se bom letošnjega poletja zagotovo spominjala vsaj do naslednjega, ki bo prav tako kičast. Resnično se tudi trudim, da v svojih dokumentarnih spisih ne bi bila preveč osebna, vendar opažam, da mi gre pri tem čedalje slabše. Pa saj najboljše zgodbe so tako ali tako vedno vsaj malo avtobiografske.
Že res, da se predajam brezdelju oziroma nekonstruktivnemu klikanju po virtualnih tračih, ob delavnikih do pozne noči srkam pijače z barvastimi dežnički, namakam noge v Ljubljanskih mlakužah in grem na banko sredi dneva, ko ni nobene vrste, vendar ne gre za to. Ne, tega poletja si ne bom zapomnila po nepozabnem dopustu, kakršnega nam ponujajo obcestni plakati - s turkiznim morjem, neskončnimi vrstami palm ter slamnikom na peščenem pesku. Tudi maratona se ne bom udeležila, o obsedenem nakupovanju na razprodajah pa niti razmišljati ne upam.
S cimro sva nekaj časa nazaj razglabljali o življenskih prelomnicah in kako se nam po indijskem »ne vem čemu« ta menda zgodi dvakrat v življenju. Moj trenutni prepad je kar visok in ko takole zrem vanj, me popada majhcena panika, hkrati pa se kot telebajsek veselim odraščanja. Čisto zares se vse začne prvega avgusta, moj dan d. V škatle bom pospravila celo svoje življenje in jih odpakirala v novem prostoru, med neznanimi ljudmi. Zapustila bom varen brlog zadnjih štirih let in se za nekaj časa posvetila vzgoji bonsaijev ali pa še bolje štrikanju nogavic. Rekla bom »Bon vojage« ogromni garderobni omari, zmajani postelji in kopalnici brez umivalnika. Pogrešala bom vrt sredi Ljubljane in veliko belino, kjer so nalepljeni moji spomini.
Med tem, ko se bo v novi sobani že začel nabirati prah pa končno pridem na vrsto. Če kaj resnično sovražim, je to čakanje. In jaz sem čakala kar 3 leta. Končno bom lahko pokopala staro jaz in na dan privlekla sebe, takšno kot sem v resnici. Iz fičkota me bodo prešraufali v merðota. Takega z leder zici. Komaj čakam ta veseli dan. Počasi bo tudi nastal spisek stvari, ki jih moram opraviti takoj za tem: flirtanje z zasedenim tipom, poziranje z največjim nasmeškom na obrazu, ogled za-dol-past-hude stand up komedije, razgovor za sanjsko službo... Upam, da bo vsak dan daljši.
To pa še ni vse: prešinila me je briljantna ideja, ki mi bo povsem zmešala bioritem in poskrbela, da ne bom imela več časa niti nohtov nalakirati. Organizirala bom party. Ker pa sem sensei v organizaciji, to seveda ne bo običajen »posluš dja in mal zadensej« party, ampak gre za modni dogodek, ki bo podkrepljen z dobrim groovom, odpuljenimi razstavami, kulinaričnimi dobrotami, modnih showom in še marsičem. Do tja je sicer še daleč, ker nimam niti prostora, niti financ, niti ključnih sodelujočih, skratka nimam nič, ampak počasi se bo vse sestavilo skupaj. Če si eden tisih, ki mora biti pri vsem zraven, pokukaj na moj blog za nadaljni namig.
In smo že globoko v jeseni, ko bo vse za mano in bom uživala sadove svoje letne pridelave. Takrat pa upam, da pride na vrsto tudi dopust s plakatov.