Danes vam bom povedala pravljico. To ni navadna pravljica, v kateri princ išče svojo princeso in dobro vedno premaga zlo. Ta pravljica je resnična in, kar je še pomembneje, v njej se bo lahko našel prav vsak. Tako ali drugače.
Nekoč je živela deklica, kateri so dnevi od petka do nedelje pomenili le eno: party. In glej ga zlomka, kmalu so se jim pridružili še torki. Večeri v podzemnem svetu so se imenovali Astrodisco, iz električnih naprav z neštetimi gumbi in lučkami pa se je širila glasba z nenavadnimi zvoki- knarz. Deklica je glasbo kar požirala, uživala je v njej in se ji popolnoma predala. Kar ni se je mogla nasititi, zato je prihajala torek za torkom.
Že večkrat poprej je sanjarila, da bi posedovala nadnaravno moč, ki so jo imeli dji. Želela je ljudi spraviti v ples, iz njih izvabiti ekstatične krike in jih pripeljati do vsesplošne evforije. Vendar pa je nobena glasba ni tako ganila, da bi svoje sanje tudi zares uresničila, vse dotlej. Stala je na plesišču polnih lepih teles, ki so migala v ritmu, zaprla je oči in si predstavljala, da zvok prihaja izpod njenih prstov. Tako je uživala, da je pozabila na svet okrog sebe in takrat se je dokončno odločila.
S prijateljem sta vse pogosteje visela v record shopu. Preposlušala sta na kupe plat vse od starega techna do elektra in hip hopa. Vse pogosteje sta jih tudi odnašala domov in kmalu se je nabral prav lep kupček. Začeli so jo srbeti prstki. Ni dolgo trajalo, da je zbrala vse prihranke in na mizo postavila svoje prve gramofone. Bili so novi in dišali so po sveži plastiki. Prav nič prijeten vonj, a se ga je tako zelo razveselila.
Začetki so bili grozni. Nikogar ni imela, da bi ji pokazal kako to gre. Vsi stereotipi o enostavnosti vrtenja in miksanju so se v trenutku razblinili. Vse je letelo mimo in slišati je bilo, kot da bi se pripravljalo na navihto. Nobene harmonije, nobene ekstaze in evforije. Deklica je bila razočarana, a ni obupala. Za pomoč je prosila znanca, odličnega dja, ki je vrtenje imel v malem prstku. V nekaj dneh je osvojila osnove in tako je bila še bolj motivirana. Dan za dnem je preživela med vinilom, drgnila najljubše komade in počasi gradila svoj set. Prijatelji si bili očarani nad tem, da jo bodo nekoč poslušali sredi množice in jih bo pripravila do plesa, očarana je bila tudi sama.
Vadila je in vadila, vendar ni dočakala željenega rezultata. Zataknilo se je in ni se premaknila iz začetnišče točke. Spraševala se je, kaj dela narobe, zakaj tudi v resnici ne sliši takega zvoka, kot si ga je prej zamislila v svoji glavi. Prišla je do razžalostljivega zaključka: tisto kar je imela najraje, je bilo tudi krivo, da tega tudi sama ni mogla početi. Obupala je in ni več poizkusila. Na mašineriji se je pričel nabirati prah, vse dokler ni poiskala novega lastnika. Nekaj časa je hranila najljubše vinile, jih vsake toliko vzela v roke, a jo je preveč potrlo. Prodala je še te.
Danes se deklica sprašuje: »Kaj pa če bi vendarle še enkrat poiskusila?« Morda ni bila kriva samo ona, morda so jo na cedilu pustile premalo kvalitetne slušalke ali preslabo ozvočenje. Morda bi se izkazalo, da je tokrat povsem pripravljena. Kaj menite, naj poizkusi?