PsilonV Ljubljani se stalno nekaj dogaja in zaradi tega postanem že kar malo tečna, ker bi šla na vse možno, vendar se to enostavno ne da. Party tu, party tam, neomejeno možnosti za slikanje. Kakšen vikend se mi enostavno ne da nič, tako, da ga samo izkoristim za poležavanje in razmišljanje kam bi vse šla in potem mi je seveda žal, ker ne grem. Na vsake toliko časa pa si moram privoščiti odklop od vsega, da dobim nov zagon za fotkanje.
Eden od ljubših prostorov za party v Ljubljani mi je Gospodarsko razstavišče. Tja smo se odpravili v soboto, ki je drugače minila v vožnji sem in tja. Nekje vmes so me ustavili policaji, vendar na srečo ne zaradi prekoračitve hitrosti, ampak samo zaradi kontrole. Verjetno je bila vmes še prekoračitev, vendar sem se nekako izmuznila, da je vzrok res enkraten in neponovljiv dogodek.
Prijateljica me je namreč povabila na cerkveno poroko in v zadnjem trenutku sem seveda kupovala darilo in cunjice, ker pač ni bilo ničesar primernega v omari. Še zmeraj se ne morem odločiti, kaj je težje, kupiti darilo ali dobiti primerne fensi hlače. Hlače sem na srečo dobila že v petek po popoldanskem sprehajanju po trgovinah in pomerjanju množice neprimernih, ki so me enostavno ali preveč tiščale na določenih občutljivih predelih ali pa so visele na meni. Sem se torej zredila ali sem shujšala?! Po mislih mi je rojilo samo to, kako bi bilo vse bolj enostavno in lažje, če bi bila tipček, ki pride v trgovino, vzame oblačilo, ki ga rabi, pomeri (če sploh ga), plača in odide. Punce pa ne moremo, da ne bi komplicirale. Mogoče se je vse to začelo z Adamom, Evo in jabolkom. Fensi hlače so postale malce lepše kavbojke, ker mi nič drugega ni bilo prav, da bi se dobro počutila in ker nobene od tistih sedmih v omari niso bile primerne.
V soboto mi je potem preostalo samo še iskanje primernega darila. Nisem si mogla privoščiti zelo dragega, ker je študentski žep zmeraj bolj prazen kot poln, tako, da sem po dolgih posvetovanjih s prijateljico izbrala okvir za poročno sliko, ki je hand made iz Rogaške. V cvetličarni, kjer naj bi mi ga zavili, je bila seveda vrsta in tako sem ravno zadnji trenutek prišla domov, da sem se hitro preoblekla in prej še poslikala darilo.
Mlada nevesta je bila prelepa in spomnila sem se na pravljice iz otroštva, ko na koncu zmeraj piše, da sta živela srečno do konca svojih dni. Verjamem, da bo njuna pravljica postala resničnost. Župnik je imel ganljiv govor o ljubezni, ki nas vodi kdaj v dejanja, ki niso ravno razumljiva, vendar ljubezen in strast vse opraviči.
To se mi je po glavi motalo še celo noč na partyju v Gospodarskem razstavišču in tako so iz strastne ljubezni do fotografije nastale čudovite party slike, ki jih sedaj gledam in si mislim, da je res, da kdor hoče videti, mora gledati in delati s srcem.