Intervju - Igor Petronijević


Pravi, da z eno sliko, lahko pove več kot s 1


besedami. V okolju vizualnosti je že od malega in tudi njegov zadnji večji projekt je videospot komada So free. Ustvarja v studiu v Portotožu, kjer ponavadi ponoči nabija glasbo in ob tem dobiva vibracije potrebne za ustvarjanje. Zvoke preliva direktno v barve. Podpiše se na malo in z nasmeškom, kar razlaga kot dejstvo, da noče ničesar vsiljevati nikomur in da rad uživa življenje.

Ljudje te večinoma poznajo kot režiserja spota za komad So free, ki je že šest tednov na Videospotnicah. Kakšen koncept si si zastavil?

Fish (Eddy the fish – Edi Klemenčič, op.p.) je predvsem hotel z videom povedati zgodbo, jaz sem pa nekako bolj vztrajal pri sami upodobitvi glasbe v sliki. Na koncu smo naredili en kompromis. Ob tem upam da sem dosegel, da se glasba in slika skladata, kar se lepo opazi, če se prepustiš poslušanju in te slika pelje.... Zato tudi tako našponane barve in zamazano ozadje. Vse skupaj je bilo sicer posneto v zelo kratkem času.

Kako se pravzaprav lotiš ustvarjanja videospota?
Glavno je, da mi je komad všeč Najprej ga poslušam, počakam da se vizije prebudijo, v glavi si naredim pa koncept. Nato se dobim z »artistom« in skupaj premlevava različne variante, spremembe, detajle... Nakar je treba opraviti nekaj poskusnih posnetkov in se pripraviti na dejansko snemanje, ki ponavadi traja vsaj dva, tri dni.

Kaj pa denar?
Ponavadi so to zelo »low budget« stvari. V Sloveniji pa je problem dobiti kakršnokoli spodobno vsoto, ki jo pač rabiš, če hočeš kvaliteto. Denar te seveda omejuje pri konceptih. Pomagal bi si lahko s sponzorji, vendar to pri nas ne gre, ker televizija to blokira. Na Hrvaškem nimajo takih problemov: združijo se interesi ustvarjalca in sponzorjev, kar praktično pomeni, da se na televiziji vrti spot, v najslabši varijanti se pa v kotu ekrana pojavljajo logotipi sponzorjev.

Torej sodelovanje z nacionalko ni ravno najboljše?
Ni problem le nacionalka. V sklopu koncepta za dokumentarec smo naredili par intervjujev z znanimi dj-i. Pilot oddaje smo pokazali na TV-ju, njim pa se je zdela montaža teh prispevkov preveč odštekana in preagresivna. Ljudje, ki so to ocenjevali so tako kot publika še vedno rahlo zapeti. Enostavno smo premajhni, recimo oddaja Popstars je uspela v Nemčiji, Italiji, Angliji... in nato tudi pri nas. To je rang, ki zadovoljuje okus večine ljudi, ki posluša takšno muziko in stvar gre skozi. Še vedno prevladujejo »old school people«, ki živijo v srednjem veku. V nasprotju s tem je na Hrvaškem uspela oddaja o elektronski glasbi, TOP DJ MAG. V tem času je Hrvaška prehajala iz vojne v vsakdanje življenje. Potrebovali so nekaj, da bi ljudi privabili pred televizijske ekrane. Zato so imeli oddaje o zelo različnih glasbenih zvrsteh: hip-hopu, drum n bas, technu, houseu... Pri nas tega ni bilo in še vedno ni. Karkoli izstopa iz njihovega koncepta, odpade. Delajo se take oddaje, s katerimi skušajo s čim manj truda in čim manjšimi stroški čimveč iztržiti.

Glede na povedano, kakšne pa bi, po tvojem mnenju, bile alternative oddajam, ki že obstajajo?
V Sloveniji pogrešam oddajo, ki bi se ukvarjala samo z elektronsko glasbeno sceno. Verjamem, da bi imela oddaja, če bi bila dovolj kvalitetno predvajana, visoko gledanost. Sam sem predlagal podoben projekt, s katerim bi redizajnirali oddajo »Šok clubbing« (oddaja na TV Koper-Capodistria, op.p.), vendar po njihovih besedah ni šlo skozi, zaradi denarja, seveda.

Se ti zdi, da videospoti kljub temu igrajo pomembno vlogo pri promociji te vrste glasbe?
To sigurno. Odkar so Videospotnice je treba priznati, da se je v Sloveniji začelo dosti bolj promovirati glasbo skozi vizualizacijo. Thanks God, da so Videospotnice.

Glede na to, da sodeluješ pri takih projektih sceno najbrž dobro poznaš. Kje si se sploh srečal s to glasbo?
V Sarajevu je bil lokal, kjer so vrteli underground stil popularne glasbe. Tam sem prvič slišal začetke techna in house. Na partije sem začel hodit okoli 1994. Torej pravzaprav od samih začetkov electro scene pri nas. Poleg tega sem bil tudi uradni fotograf AG. Tako da se je nabral cel vizualni arhiv. Še najboljše je bilo l. 97, 98, ker so vsi ljudje žurali in plesali, nihče ni visel na šanku in samo gledal naokoli.

Kako slikaš?
Odvisno od trenutka. Ponavadi s flešem izpostavim nekoga v prvem planu, vse tiste lučke v ozadju pa zamažem, kar naj bi izrazilo dinamičnost glasbe in dogajanja na partiju. V AG tega niso razumeli in sem imel zaradi tega probleme. Hoteli so take slike, kot bi jih delal kakšen šestdesetletnik na vnukovem rojstnem dnevu... vse čisto in nastavljeno.

Se ti ljudje pustijo fotografirati?
Na začetku me sploh niso opazili. V zadnjem času, ko je nastalo veliko fotoportalov, pa vedno bolj, ker se najbrž hočejo gledat na internetu. »Znane osebe«, pa se včasih ne pustijo slikati; eni zato, ker recimo so pomembni, drugi zato ker se delajo da so.

Kaj si misliš o raznih stereotipih o ljudeh, ki hodijo na partije? (houserji šminkerji, tehnofreaki načvakanci, trancerji zbluzeni...)
Dokler štekajo muziko je vse v redu, pa magari če živijo samo za vikende in je to vse njihovo življenje. Glede oblačenja in hairstyla se mi zdi, da je bilo pred leti bolj odštekano... bolj mešano. Danes obstaja nekaj variant in vsak si izbere svojo. Tisti, ki pridejo prvič, mislijo, da morajo biti maškare. To ni nujno slabo, ampak danes itak še najbolj izstopa tisti, ki bi podnevi na ulici najmanj.

Kaj pa starostna struktura ljudi na partijih?
Mislim tudi, da bi morali vstop na partije starostno omejiti, ker ljudje pri 14,15,16 še iščejo svoje meje... in ni najboljše, če se to iskanje konča na kakšnih stopnicah z glavo med koleni in žarečimi lici. Seveda tega ne moreš posploševati, ker bo lahko pri dvajsetih lahko nekdo enako »zablodu«, ampak vseeno... mislim, da je pri teh letih prezgodaj. Menim, da bi to lahko storili, vendar si tega ne želijo, ker bi pri tem »trpel« dobiček lokalov in diskotek.

Kako bi primerjal slovensko »sceno« s sosednjimi državami in svetom? Negativne izkušnje?
Scena povsod upada, vse bolj je skomercializirana. Na Hrvaškem so ljudje bolj odprti: če vidijo, da plešeš drugače, pridejo takoj k tebi, te vprašajo od kod prihajaš, ti vržejo kakšen kompliment... Pri nas raje skrito gledajo in potem poskušajo posnemat korake in gibe. Kanzyani je enkrat rekel, da ko vrti v tujini Slovence brez problema prepozna v množici prav zato, ker vsi enako muvajo.
To sigurno ni dobro,

Avtor: Collective

Objavljeno: