Metereološko-sončna napoved za 15.
5.2
3. Na ožjem območju Kersnikove 4 je bila napovedana zgodje-poletna nevihta epskih razsežnosti, kot da bi hotela prebuditi vse gurmane nalomljenih ritmov in statike v zraku.
Primerno opremljena sva že takoj pred vhodom naletela na segreto ozračje in turbolence zamolklih basov. Visoki in mišičasti možje v črnem so srepeče pregledovali dogajanje na dvorišču, kjer so se že lagodno zibale skupinice prihajajočih. Po spustu v katakombe nama je ob pogledu na morje ljudi pognalo lase v zrak in ušesa na pozor. Slalom ala Stangassinger naju je privedel direktno pred oltar, kjer sva med obrednim mučenjem vinilk zasačila Van Aleca. Presunljivi skratch kriki, podprti z udarnimi gruvi so bili kar pravšnja predigra in res se je na nizkem stropu že nabirala vlaga ter vabila nova in nova lačna ušesa.
Na pooblačenem nebu so se množili vedno temnejši oblaki in vsake toliko jih je presekala kakšna strelica med dvema paroma oči. Množica se je na veliko krepila z raznimi bolj ali manj osvežilnimi napitki in toliko bolj z zeliščnimi zvitki, cigaret se pa tako ali tako ni več dalo kupiti. Mešala so se narečja iz vse naše ljube domovine, ploskali so nigga pozdravi, čela so kimala, usta pa se drla milimetre od ušes. Streli se je pridružil grom in vsi že pošteno prepoteno zrajcani smo končno pričakali prve sveže debele kaplje, ko se je prikazal mali mož spretnih rok: Roni Size. Stene so se stresle, strop je zaječal, noge so igubile tla, vse oči so ostrmelo fokusirale epicenter. Kmalu nas je oklofutala serija butajočih sunkov naspidiranega sounda iz začelo je nalivati. Nizke frekvence so nam brbotale po drobovju in silile celotno telo v ekstatično gibanje. Poskakovali in premetavali smo se kot živo srebro, z vsemi telesnimi pritiklinami skušali slediti norim ritmom in si želeli vedno več in bolj glasno. Vse skupaj je še dodatno katalizirala energična novozelandska McTali z mnogo bolj ostrim jezikom kot gibi. V črni opravi z rdečo linijo od bokov do gležnjev, s črno grivo strogo polizano v čop, sijočega nenaličenega obraza, podkovana s srebrnimi knickersi je kot Zorro vihtela mirkofon. Z Ronijem sta bila uigrani team, kljub temu da je ona večkrat pogledala k njemu kot on k njej. Sam je bil tako zatopljen v mešalko, da je užival, se smehljal in plesal kar sam s seboj, njegove oči pa se niso »zaletele« v noben pogled, razen vanjo pa še to ko je bilo nujno potrebno. Sploh se je zdelo, da se počutita kot križarja v deželi neverih. Pretirano poudarjanje njujih imen in založbe je pustilo nekakšen EPP priokus. Najbrž je množica duo presenetila s svojim navdušenim odzivom in noro interakcijo, da sta posumila, če ni le vseskupaj predobro, da bi bilo res. Zato je najbrž Roni malo za šalo malo za res izjavil: »I hope you understand my English,« po mikrofonu čez efekter, da je odmevalo po vsem klubu. Vsekakor izgleda, da ju je množica konec koncev prepričala, saj je Mc Tali zatulila: »After this we are going to visit Croatia and Macedonia, but I hope it is gonna be like here because Slovenia you are fucking amazing!«.
Sploh pa so se v K4 nabrali raznorazni osebki najrazličnejših stilov, prepričanj, starosti, ozadja z vseh koncev in krajev. Dejansko jih nikakor nisva mogla popredalčkat v isti rang, ker so jih narinli na kup prerazlični vetrovi. Od deklice z visokimi tankimi petami v roza minioblekici in nepogrešljivim ogledalcem v torbici do štiridesetletnega dredarja s joi... erm čikom v levi in pivom v desni roki. Ni bilo objemanja, širokih nasmehov, flirtanja in poljubljanja, kot na raznih haus in techno partijih, vendar je bilo vzdušje bolj sproščeno in nisva občutila modna pista pogledov zaradi preprostega razloga, ker se je vsak bolj ali manj brigal sam zase. Ljudje so se prepuščali sanjarjenju in plavali v svojih svetovih. Na prvem mestu je bil drum" n" base zelo širokega razpona. Od oldschoola do jazz vložkov, od breakov do hip hop primesi. Vsekor zelo širok spekter glasve za zelo širok spekter poslušalcev. Tuš je bil odprt na maksimum in to se je kazalo na mokri in vroči koži, ki je bila edina skupna točka poleg prav tako tople glasbe. Striženje z rokami in energično ter hitro poskakovanje v ritmu naju je potegnilo v pravo potovanje v gibanju in spoj z množico, ki je upala, da se vse skupaj ne bi končalo nikoli. »Something you have never seen,« je odmevalo iz grla McTalijeve direktno v množico, ki jo je skupaj z Ronijem vozilo v trans. Svoj set je zaključil malo čez četrto s svojo jungle klasiko, kar je dokončno odprlo strop ter pomlelo vse ostalo. Na ruševinah se je prikazal večini dobro znan Markoman, ki je svoje opravil ne le dobro, ampak zelo dobro, saj je iz najinih utrujenih nog izstisnil še kar nekaj gibov. Vendar je tistih nekaj najbolj vztrajnih med pripravami na odhod proti domu popolnoma osupnil Roni, ko se je malo po šesti naslikal spet za gramofoni. Jasno ni treba poudarjat, kaj je zmagalo v bitki med utrujenostjo in željo po še, ki se je zavlekla pozno v poletno jutro.
Skratka, nevihta po imenu Roni Size je dodobra namočila nežno rastlinico slovenske d"n"b scene in pustila vtis, da ima pred sabo še svetlo prihodnost, kar je navsezadnje tudi največja pohvala organizatorjem.
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic