Tista čisto posebna energija je že krepko bliskala nad sveže pokošenim travnikom nedaleč od Divače. Najbolj zgodnje nadebudneže je na »parkirišču« grelo popoldansko sonce in večina je že pridno migala z boki ter se krepčala z raznoraznimi substancami.
Hiter pregled registrskih je razkrival, da so se pritepli iz vseh koncev in krajev. Od nakuliranega zagorelega Italijana iz okolice Verone z obvezno majčko zavezano okoli pasu, ki je prišel čekirat hude slovenske bejbe, pa do splitčanke, ki je trideseti rojstni dan že zdavnaj praznovala in imela oranžno-vijola-rumen make up ter našla svoj čas in svojo glasbo. Od krdela svetlolascev, ki so prileteli iz Balddarmsdorgfa s svojimi več sto kubičnimi dvokoesnimi ljubicami in pravijo, da je techno zuper! vse do treh najboljših kolegic v puhastih bikinkah iz Lendave, ki so že prejšnji dan prištopale, da bi proslavile opravljene tegobe prvega letnika srednje. Skratka, ljudi mnogo. Sicer pa: kako tudi ne, če upoštevamo verjetno najbolj vsestransko bombastično oglaševanje kakega eventa pri nas do sedaj.
Sonce je počasi zašlo, a avti so še kar prihajali, tisti pa, ki so imeli rajcanja z improviziranimi hauba partiji dovolj so se oboroženi z 75
tolarčki, raznoraznimi kupončki in najbrž še čim odpravili na spopad za karte. Eni bolj drugi manj uspešno so se prebili v obljubljeni paradiž: sedem florov, nebroj djejev, drink&food bar, vrtiljak Ballerina, avtodromček, gadgets štanti, garderoba, pohvalno število wc kabin in še mogo bolj ali manj pomembnih malenkosti. Ozračje, ki se je medtem že kar ohladilo so segrevala bolj kot ne utečena imena domače scene in namražena telesca odeta v variacije na temo krpica+krpica so pridno izvajala »sardela taktiko« in tako dosegala željeni nivo toplote. Morda največja prednost festivala je bila karseda raznovrstna ponudba glasbenih stilov hkrati na enem mestu in ob istem času. S tem pravzaprav tudi opraviči svoje ime, saj se ljubitelji posebnih zvrsti elektronike čez leto razpršeni po klubih in tematskih večerih običajno ne srečujejo. Vsekakor dobra priložnost za spoznavanje novih ljudi, nove glasbe in novih svetov torej. Na sedmih vzporednih vesoljih si je vsakdo izbiral ritme, ki so mu najbolj odgovarjali.
Letošnji Meet Me je zaznamoval comeback raznoraznih trance zvrsti, ki so bile na večjih eventih zadnje čase bolj kot ne zanemarjene. Na sofasportu si je bilo mogoče ušesa pripraviti na mnogourno rešetanje elektronskih ritmov z prijetno lounge žavbico in posedeti na pravih gasilskaveselica klopcah. Gosti iz Italije Montech, Zhe, Rosorca & co so brez večjih problemov in pretiranega navdušenja opravili nalogo.
Njihovi sonarodnajki so dominirali tudi na Tranceportu, ki je se je odlikoval po tem, da je edini bil dobesedno open-air in morda še bolj po vsaj poskusu nekakšne scenografije sestavljene iz tibetanskih zastavic, raznoraznih bakel ter aromatičnih dišav. Jimy Z, Federico Possati, Mauro in Markkayn so preigravali ambiental, minimal, scandinavian, progressive, jumpin, goa in tek-trance. Raje ne sprašujte po značilnostih in posebnostih vsake od teh podzvrsti, ker jih poznajo samo posvečeni in ta, ki to piše ni med njimi. Vsem tem raznoraznim vižam so se sprva prepuščali zgolj redki zanesenjaki, a se jih je skupaj s prihajajočim jutrom nabiralo vse več in ko so drugje že skoraj omagali se je tu šele dobro začelo.
Astroport je ostal nekoliko prezrt, vendar se je vseeno nekaj gurnamov naslajalo nad deep techno vragolijami, ki so jih uganjali Plotz, Random Logic, Bizzy, Octex in Dojaja.
Podobno poslastico so na Nirvanaportu pričakovali nekoliko bolj politično angažirani pristaši takih ali drugačnih anti-jev, saj sta tu nastopila predstavnika opevanih zasedb Fun` Da` Mental in Trans-Global Underground. Dave Watts in David Coleridge sta v dobršnji meri opravičila visoka pričakovanja; škoda le, da nista skupaj izpeljala kakega improviziranega versusa.
Največ presežnikov bi si glede na mnenja obiskovalcev skoraj gotovo prislužil Teleport, kjer se je kar trlo progressive navdušencev. Robert G. Roy, Marc Grabber, Darren Christian, Remy, Crazy Lemon in Krizs so se izkazali za uigrano ekipo in preko celotnega večera-noči-jutra dvigali nivo razpoloženja ter marsikoga spravili v trans, če upoštevamo nemalo tistih, ki so z zaprtimi očmi in izstegnjenimi rokami plavali v nekih drugih dimenzijah. Nenazadnje se to tudi sklada z Christianovo izjavo: »Music is something that you listen to with your mind, not your ears.«
Vroče je bilo tudi na Home-sweet-homeportu, kjer so bili ljubitelji in ja... ljubiteljice housa deležni dobršnje doze recimo temu mnogo manj pussy in mnogo bolj tribal variante te zvrsti. Predvsem je to držalo za Eddy the fisha, Lottie, Aleksija in Dr.Kuchota. Nasploh je mnoge navdušila angleška djka, pa ne samo s predstavljenim setom, ampak morda še bolj z spogledljivim pregledovanjem moškega dela občinstva. No tudi Dr. Kucho se je izkazal za pravega španca, saj je na vprašanje, kaj mu je bilo najbolj všeč odgovoril: » Hmmm... girls are pretty cute i guess!«
Nekoliko manj zgovorni so bili dji s Cyberporta, ki naj bi bil pravi naslov za techno manijake. Dobro znani Ian F, Veztax in Luygi Van so poskrbeli za začetno razmigovanje udov in kar dodobra ogreli množico. Nato so na vrsto prišla velika tuja imena in z njimi za premnoge veliki fiasko. The advent je nekako sramežljivo začel v živo in navkljub njegovi siceršnji tehnični izpiljenosti in poznavanju karseda široke glasbene palete je pustil občutek, da bi zmogel vse skupaj opraviti mnogo bolje. S toliko večjim veseljem je zato občinstvo pozdravilo Millsa, za katerega skoraj ni človeka, ki ne bi vedel da mu je ime Jeff. Tudi on se morda zato, ker je dopoldne že vrtel na Awakeningsih, morda zato, ker so mu (neuradno) pogubili polovico plat, morda zaradi česa tretjega nekako ni zmogel postaviti na noge in odvrtel nekaj, kar je bilo gotovo veliko pod njegovim siceršnjim nivojem. Alexander Kowalski je poskušal popraviti vtis in v živo prikazal sicer zanimiv nastop, ki pa ni pretirano navdušil. Vsem skupaj se je oddolžil očitno razpoloženi Umek, ki mu je s svojim energičnim in predvsem doooooolgim setom uspelo prebuditi njegove dremajoče fane. Dobesedno poskakoval je za gramofoni, mešalko, laptopom, final scratachom in kupom ostale opreme, za katero verjetno samo on ve čemu služi. Trušč se je počasi polegal, ko je bila ura že krepko čez osmo in takoj so ga takoj nadomestile ovacije in vreščanje: »Umek! Umek! Umek!« Zvezda večera pa je z nasmehom do ušes napredla klasiko Lanicor in pognala vse ljudi meter v zrak ...
Skratka, festival elektronske glasbe Meet Me je opravičil svoje ime in na kup spravil nekaj tisoč ljudi, a si obenem privoščil nekaj nezanemarljivih pomankljivosti. Marsikoga so zbodle ne ravno nizka cena vstopnice, sploh ne nizke cene hrane in pijače, oskubljena scenografija, dolge vrste na vstopnini, nekateri nerazpoloženi dji in morda še kaj. Ne gre pa zanemarit
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic