Skoraj natančno ob sedmih zjutraj je Umek zaključil svoj set z običajnim: »Brzzzzz, brzzzzz, brzzzzzzzzz...« in iz nekaj tisoč grl so se po okoliških s sončkom obsijanih gričkih nekaj minut razleglali prvinski kriki navdušenja. Tridesetega avgusta se je Zeleni gaj za še eno noč spremenil v Zeleni raj.
Kako se tudi ne bi, saj se je pri skoraj idilični vasici Dornberk ta večer zbrala svetovna didžejska smetana in ustvarila line up, ki ga bržkone še nismo uzrli na domačih tleh. Imena kot Marco Bailey, Dj Rush, Adam Beyer, Billy Nasty, Umek, Chus & Ceballos, Max Graham, Moose... so dajala slutiti krepko več kot običajni sobotni žur. Za, roko na srce, razumno ceno vstopnice so obiskovalci lahko izbirali med tremi prizorišči, kjer so se sukale raznorazne različice elektronskih ritmov.
Nekaj začetnih preglavic je povzročala zmeda na parkirišču, vendar so kljub temu zrak polnili udarci zamolklih basov, razigrano vriskanje in predvsem iskrenje pozitivne energije. Ob avtih z odprtimi prtljažnimi vrati in najljubšim cedejem navitim do konca se je vsakdo posvečal svojim stvarem. Nekdo je nase vlekel partyzansko uniformo, tokrat črno-belo kot je zahteval dresscode. Drugi so nazdravljali s piknik belimi plastičnimi kozarčki. Tretji je kolegu s šprejem spreminjal lasišče v fluorescentno rumeni svetilnik. Četrti so se zarotniško zgrinjali okoli oblačkov opojnega zelenega dima. Pete so si vzajemno pulile obrvi in nanašale maskaro. Šesti je tu in tam pošmrknil z nosom. Sedmi so poznavalsko zibali glave in ogrevali boke. Dovolj? Skratka, od poletja se je treba bilo dostojno posloviti in kaj je bolj priročnega kot dvanajst urni raverski maraton, še zlasti če te v ponedeljek čaka prvoseptemberska jeba?
Ogrevanju na parkirišču je sledila katapultacija v samo dogajanje. Pohvaliti je treba strpne redarje in premeteno postavljene varnostne ograje pred štantom z vstopnicami, kar je v dobršnji meri preprečevalo sardela efekt, ki se sicer pojavi ko hoče nekaj sto ljudi v trenutku priti do karte. Ko je bilo cesarju oddano, kar je cesarjevega, je napočil veliki trenutek in vsak se je zapodil v sebi najljubši kot. Behaviourism camp je bil pravi naslov za tiste, ki imajo najraje lebdenje na zvokih progesive. Robert g. Roy, Pablo, Krizs in Crazy Lemon so zaštartali levitation engines.Množica je tako pričakala zvezde večera zaprtih oči in dvignjenih rok. Kanadčan Max Graham je zadevo pripeljal do vrelišča in anglež Moose še dalje. Domestication camp je nudil haus nakulirancem možnost za udomačevanje raznoraznih tigric in petelinov. Sydney, Matis, Eddy the Fish in Shark so poskrbeli za dodobra razmigane okončine ter prepustili teovadce španskemu paru Chus&Ceballos, ki je s sexy ritmi in norimi prijemi upravičil svoj sloves. Aleksij, ki ga zadnje čase srečujemo, na vseh, ampak res vseh house dogodkih, je stvar zaključil tako kot zna le on. Tehno gurmani so se nabrali na indoctrination campu, ki je bil največji in tudi najbolj oblegan flor. Med nebroj dji je največ vreščanja morda pobral Rush, ki je predstavil nekoliko bolj svež repertoar in hkrati izvedel atest ozvočenja. Zastavljeno je v svojem značilnem stilu energično nadaljeval Beyer. Štafeto je nato prevzel Nasty in vse skupaj spravil v bolj funky vode. Četrti list na štiriperesni deteljici je bil seveda kdo drug kot Umek, ki je štartal na polno in potem nekoliko umiril, a vseeno pokazal lep nabor svojih trikov.
Vsa tri prizorišča so bila razmeroma dovolj prostorna in kar je še bolj pomembno tudi dovolj dobro ozvočena. Prav tako nismo bili deležni lager kamp Meet Me efekta, saj so bila kot terase naslonjena na hribček in potopljena v zeleno drevje, poleg tega so bili šotori s katerimi so bila pokrita dovolj visoki in tako praktično neopazni. Vse to pa ni držalo za wcje, kjer je bila precejšnja gneča, saj bi ti zadostovali kvečjemu le za mestni bar. Pretirano razveseljiva ni bila niti gneča pri šanku, še nekoliko manj pa tudi cene nekaterih pijač. Pograjati je verjetno treba tudi zmedo na parkirišču kmalu po sedmih, ko je bilo partija uradno konec in se je vse skupaj nadaljevalo na organiziranem afterju. Po drugi strani je gotovo dobro da zdravniška služba in redarji niso imeli pretiranega opravka z pre-razgretimi žurerji. Nezanemarljivo dejstvo je tudi, da niso povzročale nevšečnosti naravne ujme, ki so sicer divjale v prav bližnjih krajih in smo odnesli suho kožo in neblatne okončine. Če torej pretehtamo pluse in minuse lahko mirne vesti ocenimo dogodek kot čisto zmago in napovemo Space Night Cosmorama tridesetega oktobra v celjskem Golovcu.
Za konec morda samo še odgovor Giulie iz okolice Milana na vprašanje zakaj je naredila štiri sto kilometrov za priti na ta party: »Zato ker rabim odklop!!«
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic