Minuli četrtek na Kersnikovo sicer ni pristalo nikakršno neznano leteče plovilo, ampak za decki sta se malo po polnoči znašli prav posebni bitji: Mouse on Mars.
Njuna zgodba se je začela na težkometalskem koncertu, kjer sta se Andi in Jan srečala. Od triindevedesetega do danes sta ustvarila glasbeno skupino, sedem albumov, nebroj epjev ter z njimi uročila kritike in občinstvo. Mouse on Mars sta najbrž zato zasluženo dojemana kot ena izmed najinovativnejših in in naprednomislečih pop-elektronskih skupin današnjega časa. V zadnjih letih sta nastopala pa vsej Evropi, Severni in Južni Ameriki in Aziji ter producirala za Stereolab, člane skupine Kraftwerk in remiksala material za umetnike kot so High Llamas, Cibo Matto, Pram, Anne Clark, the Pastels, Merz, Towa Tei, Matthew Herbert...
V K4 so od devetih dalje počasi a vztrajno kapljali obiskovalci in ga v nekaj urah solidno napolnili. Bila pa je to ena izmed tistih množic, ki je ni mogoče opisati v dveh stavkih in še manj stlačiti v kakšen kalup. Vsakega po malo in po malo za vsakega: od dobrovoljčkov z ulice do univerzitetnih kadrov, od novinarjev mladine do novinarjev nacionalke, od starih znancev z metelkove do starih znancev s celjskih hal... Predvsem pa so to bilil ljudje, ki morda na prvi pogled ne bi imeli ničesar skupnega, če bi jih sodili le po videzu. Vendar prav vse povezuje nek poseben neotipljiv state of mind, ki človeku v četrtek zvečer ne da miru in neizprosno zahteva novih zvočnih poslastic.
Pričakovanja so bila vsekakor visoka, ampak kaj natančno naj bi obiskovalec doživel, pred nastopm najbrž nista vedela niti neustavljiva nemca. Že brezkompromisni uvod je dal slutiti zvočno izkušnjo tretje vrste, ki ni razočarala niti najobskurnejših upov po glasbeni grobosti. Mause on Mars sta iz kablovja, gumbovja, efekterjev, laptopa, mikrofonov itd. izvabljala kruleče, stokajoče, parajoče, bliskajoče, hropeče, piskajoče, rezgetajoče, globoke frekvence in ju z lahkoto vpenjala zdaj v downtempo, zdaj v hip hop, zdaj v drumm & base, zdaj v hardcore ritme. Občinstvo je tako izživljanje spodbujalo z glasnim odobravanjem, ploskanjem, žvižgi, vzkliki in na prijazno vprašanje »Is it lound enaugh?« seveda odgovorilo »Nooooo!«, da je piscu teh vrstic skoraj pobralo lase z glave, ko je naslednjič udaril kick. Vendar je treba poudariti, da nista marsovca nič manj uživala kot samo občinstvo in prav to je tam nekje globoko globoko, morda tisti edini relevantni kriterij o dobri in slabi glasbi: entuziazem namreč. Vse skupaj je presenetilo toliko bolj, ker tako agresivnega, a hkrati igrivega sounda skorajda ni mogoče slišati ne na njihovih platah.
Skratka: eksperimentalije so precej nevarne zadeve, ker je meja med zanič in odličnim tanka kot nikjer drugje. Izkušnja z Mouse on Mars pa vendarle sodi na must hear listo tako za novopečenega flešerja, kot za glasbenega kritika z mojzesovsko brado. To nenazadnje jasno dokazuje navdušenje občinstva, ki je bilo tako vztrajno, da sta morala nemca uprizoriti bis.
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic