Morje

Čeprav uradno nimam najljubšega letnega časa, naskrivaj favoriziram poletno vročino. Kot veliki večini drugih se tudi meni zdi, da poleti bolj "dogaja" in vsak žur je še boljši, kot bi bil pozimi. Dogaja se celo, da mi poleti padejo standardi in je vsaka vaška veselica v lokalni diskoteki, z dji, ki zanje še živ bog ni slišal, enkraten žur. Samo zato, ker je blizu plaže ali pa celo, bog ne daj, open air. Ker open airi so fuuuul boljši kot navadni žuri v zatohlih klubih izven počitniške sezone. Eh.

No pa da ne dolgovezim o vzrokih, zakaj je poletje tako blazno kul, sledi živi dokaz v obliki opisa kratke obmorske turneje.

Sreda, 14.7. S prijateljico se v poznih popoldanskih urah odpraviva na štop na slovensko obalo. Bejba je od očeta izprosila ključe njegovega stanovanja v Piranu, 1
metrov od morja. Zmaga.

Štop dobiva v petih minutah, kljub gužvi na štop placu (dva makaronarja z 2
kilogramskimi nahrbtniki in en metalc). Znova se v duhu zahvalim nevemkomu, da sem ženskega spola, obenem pa se mi smilijo ostali štoparji.

Po enourni vožnji z nadvse hiperaktivnim voznikom, ki je bivši policaj, a ga to ni oviralo, da ne bi ves čas vozil 2
km/h nad dovoljeno hitrostjo, se privlečeva v flat. Uspelo nama je celo ujeti zakonsko dovoljeno uro za prodajo alkohola, tako da zdaj razmišljava, ali kupljeno vodko nesti na ladjico v Portorož (samodajebarkica), ali pa jo spiti v varnem zavetju klimatiziranega stanovanja. Odločiva se za drugo. Med pitjem najdeva celo čas za nočni skok v vodo in Moške zadeve, po dolgih, nadvse globokoumnih debatah pa ugotoviva, da nama je morda malce dolgčas in da bi morda lahko odšli vsaj do Portoroža na after. To jutro (malce pred peto uro) sem dolgo pot ob obali edinkrat v teh petih dnevih prehodila brez kakršnihkoli pripomb v stilu "ata smrk, a je se daaaaaaaleeeeeec?" Najbrž zaradi vodke, hehe.

Tam najdeva kolege primorce in v dveh minutah je urejen prevoz do afterja tudi za naju. Po cijazenju po obali se ustavimo v Kopru, kjer fantje čakajo agregat za after. Nama v teh nekaj minutah čakanja vse pade dol in presenečenim domačinom razloživa, da hočeva nazaj v Piran, kamor naju napotijo z lokalnim avtobusom. Tako sva po še enem cijazenju po celi obali že ob 8.3
zjutraj znova v Piranu, kjer se odkotaliva vsaka v svojo posteljo.

Naslednji dan se najprej praživa na soncu, popoldne pa že začneva dobivati obiske. Najprej moj dragi, ki pride po službi iz Ljubljane in spotoma pobere še kolegico v Izoli, potem pa še ena kolegica, ki praznuje rojstni dan. Žal se midva ne pridruživa praznovanju, ker se kmalu odpraviva na Krk. Tam v edinem konkretnem klubu, ki ga otok premore, vrti naša eminenca dj Umek in spodobi se, da mu v tujih krajih nudimo malce domače podpore. Ne preveč presenečena ugotoviva, da nisva edina, ki tako razmišljata, saj tam najdeva kar nekaj slovenskih predstavnikov. Nas Umchi spet pokaže, kaj zna (da o uvodnem setu pristnega kranjca Veztaxa sploh ne govorim), midva pa se medtem pridno znebiva flyerjev, ki jih nosiva s seboj v avtu cele kupe. Prava multi PR-ja sva. Hrvati se za flyerje skoraj stepejo, midva pa pobegneva v avto in se sredi noči odpraviva naravnost proti Rovinju, kjer naju naslednji dan čaka še eno rojstnodnevno praznovanje, tokrat našega dja Armanda.

Jaz v alkoholni omotici, ki se me drži še od prejšnjega dne, večino poti prespim in se zbudim ravno pred Monvijem, kjer oba zaspiva še za par ur, dokler naju ne zbudi dopoldanska pripeka. Odpraviva se na plažo, vmes skočiva še na kosilo v že znano, odlično restavracijo sredi Rovinja, potem pa še en skok v vodo in nazaj do avta, kjer čakava še preostale napovedane slovenske partyzane.

Do polnoči smo zbrani vsi in počasi se odmajemo v klub Temple, kjer je zvezda večera britanski Tony Thomas, odličen tech-houser. Žal mu tudi visoko doneče besede ala superstar dj and producer ne pomagajo, da bi napolnil gromozanski klub. Slovenska odprava več ali manj poskakuje le na zgornjem privee plesišču, kjer podpiramo domačega veterana Dojajo in pridno praznimo zaloge nagnusne Vigor vodke s šanka. Pa naj naši sosedje še rečejo, da Slovenci nismo dobri turisti! Tonyja skočim pogledat za par minut okrog 4h zjutraj in sem; kakor vsakič ko ga slišim; očarana, a žal ne dovolj trezna, da bi ga poslušala dlje. Itak pa po nekaj ploščah dj Krissmana na elektro flooru ugasnejo ozvočenje zaradi premajhnega obiska in nas "vržejo" ven, tako da se poberemo nazaj na parking in se razkropimo vsak na svojo stran, eni spat, drugi jest, tretji plavat, mi konkretno pa nazaj v domače kraje, nazaj v Evropo. J

Že drugič v nekaj dnevih ugotovim, da je spanje v sveže postlani postelji in prijetno ohlajeni sobi najboljši after, kar si jih lahko zamislim. Zbudim se kot rožica, v pričakovanju še enega žura, zadnjega te turneje.

Po nekajurnem sončenju in plavalnem podvigu v družbi MC Flasherja (kot pravi športnik nas je prišel obiskat na rolerjih!) se začne maratonsko obleganje kopalnice (pri štirih bejbah v stanovanju je pravi čudež, da vse potrebno opravimo v dveh urah), ob 22.45 pa smo že pred Ambasado Gavioli, kjer ta večer gostuje ATFC, po mojem mnenju eden najboljših house producentov, ki housea še niso izmaličili s progresivnimi zvoki. Zame je to tudi prvi obisk Ambasade v 8 letih s house glasbo na glavnem plesišču. Svojevrsten rekord, na katerega sem kar malo ponosna.

Klub je že poln, ko vstopimo in se v slabi uri napolne do ravno pravšnje mere. Plesišče polno, prehodi ob stenah pa popolnoma prehodni, ravno tako šanki. Eddy the fish napravi fantastičen uvod za Angleža, ki potem odvrti še boljši set čistega housea. V večini sicer s cdjev, a koga briga format, če je glasba dobra? Kot se za houserja spodobi, obiskovalce navduši bolj z izborom komadov kot z miksanjem. J Smešno je bilo tudi videti vse prelestne napol gole mladenke in njihove zveste nabildane čuvarje, kako se pod vplivom raznih praškov in drugih zadev zvijajo v ritmu (ali pa tudi precej mimo ritma) glasbe. Najbolj sta meni osebno popestrila večer dva izmed predstavnikov tega lepega plemena, ki sta se navsezgodaj zjutraj odločila narisati še nekaj črtic na že tako edinem in poplavljenem wcju priveeja. Skupaj z nekaj sotrpinkami smo ju po desetih minutah uspešno vrgle ven, kljub agresivnim popadkom mladega gospodiča. Ena točka za bejbe!

Žal je moja neprespanost še od prejšnjih dni dosegla svoje, tako da se je naša ekipica okrog pol šestih odpravila na ponovni spalni after. Po počitku se spravimo še za par ur na sonce, potem pa via Ljubljana. Ko se vrnemo v prestolnico, imam sladko-kisel občutek veselja, da sem končno spet doma in da je prvo naporno poletno obdobje žuranja za mano, hkrati pa žalosti, da me čaka novih pet dni v histerični betonski džungli, preden se znova odpravimo novim party dogodivščinam naproti.

Slikovni material naših doživetij si poglejte v galeriji.
Do naslednjič...