Valkana

Morja je bilo tale vikend le za vzorec, pa vendar smo ostali zvesti tradiciji in si pred Valkano privoščili skok v vodo na preluški plaži pred Fun Academyjem. Hvalabogu nam je bilo vreme naklonjeno. Na Grobnik smo se kot stari mački v velikem slogu pripeljali okrog 16h. Zaradi nam lastne prirojene neorganiziranosti smo ostali na zunanjem, precej oddaljenem parkirišču. A ker smo bili s to situacijo že seznanjeni od lanske Exotice, smo se vdali v usodo (1
minutna hoja po asfaltu do party prizorišča) in se zakampirali poleg avtomobilov. Dobra družba, ki se je precej kmalu izoblikovala v naši bližini, je pričakovanja še dodatno privzdignila, vsaj meni, po moji triletni Valkana abstinenci. Posebna pohvala gre našemu najnovejšemu sodelavcu RedEye, ki nas je oskrbel s pravimi kraškimi kulinaričnimi specialitetami. Imeli smo tudi čast opazovati kriminaliste med sestankom z uniformiranimi policisti, ki jih je kar mrgolelo. Svoje delo so začeli pri sosednjem (slovenskem, itak) vozilu, nas pa niso niti povohali, ne takrat, ne pozneje. Na sam žur smo se odpravili po prihodu preostanka ekipe s Primorske, okrog 21.3
, saj smo imeli trden namen, da ne bomo zamudili našega dragega Ogija, kar nam je uspelo zahvaljujoč zelo urejenim razmeram na VIP in Press vhodu. Nato smo se po hitrem postopku razkropili po prostoru, vsak je iskal svoj najljubši floor. Hvalabogu smo techno ljubitelji imeli najmanj dela, saj je le-ta bil postavljen najbližje vhodu. Backstage je bil dostopen vsem, a vseeno varovan do te mere, da tudi nezaželjeni osebki niso povzročali nobenih težav. Znova pohvalno.

Poslušali smo Ogija, ki je vrtel odlično, a za nas techno konceptualiste odločno prezgodaj. Alena Sforzino in Felipeja smo uporabili le kot glasbeno podlago med našimi standardnimi debatami in druženju z redkimi slovenskimi žurerji, ki smo jih uspeli zaslediti, saj smo čakali irskega Phila Kierana, v upanju, da njegov nastop ne bo tako očitno prezrt kot med njegovim gostovanjem v Sloveniji marca letos. Po prvem šoku, ko smo ugledali njegovo lasato glavo, polno zlatih kodrčkov (hihi), smo bili zadovoljni z njegovo funky predstavo. Po nekaj minutah Christiana Smitha, ki skoraj ni mogel razočarati po nastopu njegovega sodelavca Selwaya teden prej, smo se spomnili, da je treba nujno iti na main floor, gledat evforične obiskovalce in slinaste najstnice, saj je ravno takrat začel tudi velecenjeni Paul Van Dyk. Priznam, za karizmo in občutek za publiko si zasluži najboljšo oceno. Hkrati pa bi ravno tako lahko samo stal za gramofoni, mahal publiki in medtem predvajal vnaprej posnet cd, pa bi še vedno vsi skakali kot nori. Ah. Aja, njegova glasba? Me ne gane, žal. Zato smo se tudi pobrali na house, kjer naj bi ravno tako že vrtel Todd Terry, zame eden od djev, ki sem si ga najbolj želela slišati. Žal je dečko takrat še vedno stal pod odrom in grdo gledal ter odklanjal svoj nastop, dokler ne govori z organizatorji. Ne vem, kdaj je dokončno obupal, slišati pa je bilo, da v končni fazi do njegovega nastopa sploh ni prišlo. Škoda.

Jaz sem se odločila za vrnitev na techno floor, ki me ni mogel razočarati in poslušala Richieja Hawtina, ki ga nisem slišala že nekaj let. Kar v redu, a za zvezdo njegovega kova vse preveč mlačno. O Picottu nimam kaj povedati, ker še vedno ne razumem, od kod naj bi izvirala njegova fascinantna priljubljenost. Glasbo lahko opišem le z eno besedo: rejv. Kot velika zvezda se je z odra pobral v družbi dveh goril. Car, ni kaj. Odločila sem se za vrnitev na house, kjer sem doživela nekaj najlepših trenutkov večera ob prekrasnem setu Felixa Da Housecata. Njegov glasbeni izbor poznam tako dobro, da sem skoraj lahko predvidela naslednjo ploščo, a v njegovem primeru je bilo to super, saj je bila ena boljša od druge. Kljub mrzli noči smo se vsi razplesali do te mere, da je bilo potrebno sleči odvečna oblačila in ostati v kratkih rokavih. Ko sva z našim direktorjem fotografije ugotovila, da se že bliža nastop Liebinga in Beyerja, sva se po hitrem postopku odpravila na dolgo pot nazaj na techno. Dolga je bila predvsem zaradi postankov na šankih in najine nezanesljive hoje, ko tudi medsebojna podpora ni bila ravno koristna. Če bi naju v tistem trenutku snemala mtvjeva kamera, bi imeli gledalci kaj videti, verjetno sva zgledala kot iz stripa.
Po uspešni relokaciji je naš direktor mrtvo hladno malce zadremal pod odrom, jaz pa sem delno poslušala Brothers Yard live (isto kot že vsa leta, a njegova glasba je pač brezčasna – noro kul!), delno pa sem se ukvarjala z kodrolasim Kieranom, ki je tekom večera malce preveč spil in se mu je zdelo blazno kul vlačiti me okrog odra in govoriti neumnosti. Revež je od silne pijanosti pozabil celo svojo telefonsko številko. Pravi Psilon material, bi rekli nekateri.

Šved je začel sam, nasmejani Liebing se mu je pridružil uro kasneje, zato so nekateri tudi obupali in se pobrali iz prizorišča. Mi ne. Ostali smo skoraj do konca in se do avta do kraja izčrpani privlekli ravno v času uradnega zaključka, tako da smo lahko med klasičnim after klepetom opazovali skurjene face preostalih, ki so počasi krevljale proti svojim avtomobilom. Naš šofer si je pred odhodom moral malce odpočiti, tako da smo se na pot domov odpravili dobre 4 ure po koncu žura. In se pripeljali domov brez intervencij mož v modrem. Huraaaa, še ena Valkana je za nami. Tokrat po mojem okusu najboljša Valkana do sedaj. Seveda govorim le iz glasbenega vidika, ostalih pomanjkljivosti nisem niti iskala, tako da jih nisem uspela opaziti, za razliko od nekaterih, ki očitno gredo na party ocenjevat število policistov in napake v organizaciji. Aaaah, saj bo. Mogoče že naslednji vikend v superklubu Lipa?! 