Sindustry

Proti vsem pričakovanjem je šel zadnji open air letošnjega poletja nekako mimo nas. Morda je to zato, ker je večji del naše odprave ponočeval preko vseh meja že na rojstnodnevni zabavi v Bailey"s pubu prejšnji večer. Sama sem se z dotične zabave preventivno pobrala, še preden bi začela uživati in si tako zagotovila dobro voljo in party energijo, ki sem jo potrebovala za Sindustry.

V Divačo smo se pripeljali precej pozno za naše razmere, torej okrog 18h. Kljub lepemu vremenu sonce ni imelo več tiste prave poletne moči, zato smo se raje ogrevali z vodko, zabavali pa so nas prijazni Simobilovci (čeprav smo jim jasno in glasno dali vedeti, da smo zapriseženi mobitelovci in da naj na naš prestop k njim ne računajo). Posebej se jim moram zahvaliti za darilni kos garderobe, ki me je zjutraj verjetno obvaroval pred pljučnico.
Ko smo se spravili do vhoda po karte, nas je oblil mrzel tuš – Liebinga ne bo, bolan. To je pomenilo podaljšane sete ostalih nastopajočih, kar je mene prav veselilo, saj sem Chrisa slišala že žbljn-krat, ostalih pa pač ne. Seveda pa se zasoljena cena vstopnice ni znižala zaradi njegove odsotnosti. Ah ja.

Drugi šok na vhodu smo doživeli pri pregledu varnostnikov. Na Meet Me-ju sem se z eno od odgovornih oseb pogovarjala o pomanjkljivostih pregleda, ki so si jih očitno vzeli k srcu (me veseli, da so upoštevali moje skromno mnenje) in pregled poostrili do te mere, da so mi odvzeli parfum, skupaj z njim pa še navadno vodo v razpršilu. Nihče ni znal argumentirati, zakaj vnos le-te ni dovoljen – za parfum so mi kasneje povedali, da je prepovedan vnos steklovine. K sreči smo ga po pregovarjanju z neotesanimi varnostniki rešili in odnesli v avto, voda pa je ostala v košu za smeti. Upam, da so bili zaposleni zjutraj zadovoljni z njo in ostalimi zaplenjenimi predmeti.

Kljub tem zapletom se nismo pustili motiti in se odpravili na krajšo ekskurzijo po festivalskem prostoru, v iskanju techno šotora. Zahvaljujoč odlični predstavi Patrika Skooga smo ga hitro našli. Mladenič je na srečo vrtel tako zgodaj, da se ni imel časa ""podkrepiti"" z raznimi substancami in je dobro odpeljal svoj nastop s precej starimi ploščami. Sledila mu je češka miniaturna Lucca, ki bi po našem mnenju bolj ustrezala kot warm up za Patrika, a se je vseeno potrudila in nas pozitivno presenetila s svojim setom. Gospod Bailey je pri meni izgubil vse pike že na lanskem Rabcu, dodatno pa si jih je zapravil z zgodbicami o svojem arogantnem obnašanju, ki so se na lanskem Sindustryju izkazale za še kako resnične. Bah!

Vseeno sem se mu odločila dati še eno priložnost, ki pa jo je klavrno zapravil. Sicer na momente dobra glasba ni mogla rešiti njegovega mučenja mešalke, tako da sva se s sotrpinko raje pobrali ven na mraz in njegove (ne)sposobnosti kritizirali s klopice. Vmes sva bili še priča intervenciji črnskega varnostnika, ki je najinim sosedom na klopeh odvzel nekaj droge, oni pa so to precej slabo prenesli. Citiram: ""Kaj mu pa je, saj bi se rad samo v miru drogiral"". Ha. Ha. Ha.

Obupani nad bednim Baileyjem sva skočili še v house/progressive šotor, ki je bil kljub že precej pozni uri še vedno le na pol poln. Tudi mi smo po eni pijači in grozljivo monotoni glasbi Futureshocka raje zapustili prostor, v pričakovanju nastopa še enega Marca, tokrat Nemca Remusa. Njegovo glasbo imam rada predvsem zaradi njegovih hiphop korenin, a je tokrat tako zelo izstopal iz lineupa s svojim ekstra trdim nastopom, da nisem mogla tako uživati, kot bi sicer lahko. Tako je bil znova čas za timeout na klopicah in odštevanje minut do vrhunca večera – Technasie. Najava njegovega nastopa naju je s porno divo spravila v smeh, saj je ime Technasia izzvenelo kot kakšno dekliško ime (Tehnejža!!!). Pa šalo na stran, Charles Siegling nas je vse osvojil že po nekaj minutah. Neverjetna tehnika, raznolikost stilov, čudovito plesna glasba. Dokončno sem ga vzela za svojega po njegovem energičnem poplesovanju za gramofoni in spodbujanjem plesalcev. Kljub utrujenosti in premraženosti me je ogrel in spravil na noge. Car, car, car!!! Naslednjič prosim Technasio v živo!

Umekov in Tinetov versus smo dočakali v zaodrju, kjer so se izbranci lahko drogirali v miru (prav zabaven pogled, moram priznati), izkazalo pa se je tudi, da je nekdo od backstage carjev potreboval nov telefon in se odločil kar za Umekovega. Ob takih stvareh človek ostane brez besed.
Naša fanta sta torej vrtela tako, kot je od njiju za pričakovati. Za jutranje razmere zelo plesno in idealno za veliki zaključek noči. Kljub odločitvi, da bom vztrajala do konca in po dolgem času spet videla, kako izgleda konec masovke, ni šlo. Mraz in bolečine v nogah so terjali svoj davek, tako da smo malo pred sedmo nepreklicno zapustili festival. Po krajšem poležavanju na parkirišču smo dočakali sončno, a še vedno ledeno mrzlo jutro in se odpravili proti Ljubljani.

Glasbeno je bil Sindustry čista zmaga, če odštejem belgijca (še malo heca – ena od gospodičen v naši družbi je nadvse slikovito opisala njegov videz – ""ful ma srečo, k ga lohk dve pakistanke praskata po nosu!!!""), poleg tega pa so bile zmagovite tudi vizualizacije. Bile so preveč dobre, da bi jih človek gledal, ker ne bi mogel več odtrgati pogleda. Graja pa gre deklicam na vhodu, ki so spremljevalcema enega od djev zavrnile prost vstop zaradi pozabljenih osebnih dokumentov. Kljub temu, da je dj jamčil za njiju???
Poletja je torej konec, party sezona pa se nadaljuje. Naslednji vikend nas čaka še zadnji skok na morje – Ogijev rojstni dan. Jupiiii...