Po dobrem mesecu smo se spet znašli v Ambasadi. Smešno, prej več kot pol leta nisem prestopila njenega praga, v zadnjih treh mesecih pa nisem manjkala na nobenem dogodku. Tokrat smo si šli ogledat svojevrsten fenomen – člana pop skupine za gramofoni. Odločitev za obisk je padla iz večih razlogov. Radovednost in fanatična privrženost glasbi Depeche Mode sta prevladali.
Na obalo smo prisopihali precej zgodaj, v postavi štirih radoživih bejbik in našega privatnega šoferja. Vseeno nismo imeli časti, da bi bili prvi na parkirišču, saj se avtomatizirana vrata pred vhodom na parking še niso odprla. Med čakanjem smo si krajšali čas z našo tekočo prtljago, po grand odprtju parkirišča pa smo se v rahlo povečani party družbi preselili tja.
V klub smo se odpravili nekaj po polnoči, ko se je sprostila gneča pred vhodom. Več kot očitno je, da mnogi obiskovalci z veseljem izkoristijo možnost nižje vstopnine 2za1, mi pa smo kot trmasti VIPovci čakali, da se vsi plebejci spravijo noter.
Na začetku nas je s houseom razveseljeval gospod Eddy Riba, ki se ga nikoli ne moremo preposlušati, ravno tako pa se nikoli ne naveličamo njegovega nalezljivega nasmeška. Tokrat pa smo vseeno komaj dočakali, da je Eddy zaključil, tako nas je mučila radovednost, kaj nam bo pokazal Andy Fletcher.
Malce starejši stric se je prikazal v družbi svojega (nekaj let mlajšega) managerja, ki mu je bil tekom nastopa ves čas v veliko pomoč. Marsikateri slovenski, pa tudi tuji dj bi bil vesel, ko bi si lahko privoščil pomočnika, ki bi mu izbiral plošče in popravljal neuspele mikse. V pomoč pa mu je bil tudi list, na katerem je bil seznam komadov, ki naj bi jih zavrtel. Skratka, Andy se med svojim nastopom ni ravno pretegnil od truda, a je njegov (managerjev?) izbor glasbe prevladal nad njegovimi nesposobnostmi za mešalno mizo. Plus točke dobi Britanec tudi za simpatično poskakovanje v kabini in navdušenje nad razgledom nad svojo glavo (mislim, da ga ni dja, ki ga ne bi ganil pogled na hlačke deklic, ki v ultra mini krilcih poplesujejo na prozornem podu balkončka nad dj kabino).
V svojem dobri dve uri dolgem setu je odvrtel kar nekaj starejših hitov svoje matične skupine, nekaj ljubkih house in elektro hitičev, pa tudi nekaj starih starih pop hitov (Madonna - Into The Groove???). Čudovita retro mešanica, ki je nekaj starejših obiskovalcev z mano na čelu skoraj pripravila do solz, zagotovo pa do norega skakanja na plesišču. Klub je bil prav primerno poln na za to določenih mestih (dancefloor), medtem ko so bili prehodi ob straneh in strateške točke za šanki prav prijetno prazni. Idealno za žur.
Ko je gramofone okupiral Joe Montana (Trapasti Italijan, že ime je kopiral po baseball igralcu...bah!), se je naše razpoloženje nekako spremenilo in eden za drugim smo se začeli pobirati ven. Zadnjih nekaj minut partija sem tako preživela sama v družbi nekaj norih Primorcev, ki po mojih izkušnjah s svojo prisotnostjo izboljšajo vsak žur.
Čakalo me je še doooolgo postavanje v vrsti za blagajno (nič presenetljivega, če od štirih blagajn delujeta natanko dve!), potem pa še trenutki napetosti, ko smo ugotavljali, ali je sploh kdo zmožen prevoziti kratko pot do Belvedera. Kljub oblačnemu vremenu smo se tam zabavali še kar nekaj časa, opravili nekaj telefonskih klicev (ki jih nihče ne bo nikoli zmožen obnoviti) in se odpravili v Ljubljano, kjer je potekal še en after. Žal tega nisem imela več moči obiskati, saj sem pred očmi imela le še svojo posteljo...
Naslednji vikend pa mesto tekkna!!!
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic