Oldies Goldies

Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi po partiju imela bolečine v vratu. Hmm, pravzaprav se mi je v soboto to zgodilo prvič. Kar naenkrat s sočutjem gledam na punkerje in metalce, ki se verjetno s podobnimi bolečinami srečujejo vsako nedeljo. Res ni prijetno, ko ne moreš držati glave pokonci in bi najraje skočil na urgenco po opornico za vrat, potem pa v prvo odškodninsko agencijo. Samo, koga naj pa tožim? Lipo? Umeka? Iz teh razlogov sem se tožbi zaenkrat odpovedala, hehe.

Skratka, sobotni obisk Lipe je bil iz mojega stališča eden najbolj produktivnih to leto in nikoli si ne bi odpustila, če bi ga preskočila. Ko imaš toliko party kilometrine kot jaz, ti takšni večeri prinesejo nešteto deja vujev, praktično za vsak slišan komad enega ali celo več.
V klub smo se prebili malo pred enajsto. Moja snobovska duša je bila nadvse užaljena nad dejstvom, da Lipa (in večina ostalih klubov po Sloveniji) ne dela razlik med plačniki vstopnic in zastonjkarji, tako da se morajo vsi po vrsti riniti skozi en sam vhod. Gneča pred ograjo je segala vse do parkirišča, redarji pa so že ob tako zgodnji uri kazali znake nepotrpežljivosti (žaliti obiskovalce z vzdevkom ""živali"" ker se ne premaknejo meter nazaj, ko pa jim že tako primanjkuje zraka in manevrskega prostora....to ni lepo).Imela sem čast videti tudi primer očitne privilegiranosti, ko je varnostnik deklico pred nami vzdignil iz vrste in jo spustil naprej, ker je pač njegova ""najboljša prijateljica"". Hmnja.

Moja prva želja je bil obisk WC-ja, kar je bila nekakšna nemogoča misija. Izračunala sem, da če gre vsaka od ženskih obiskovalk le 1x v noči na WC in za to porabi nekako 3 minute (risanje in ostale ""potrebe"" niso vštete v ta izračun), se za to porabi približno osem ur. Torej cel party. Ne razumem, zakaj klub s kapaciteto, kot je Lipina, trmasto vztraja pri 3 kabinah, še posebej na noč, kakršna je bila ta. Kemični WC-ji na vrtu se mi slišijo kot odlična začasna rešitev. Ampak jih ni bilo.

Ko smo se aklimatizirali, smo se odpravili naravnost v zgornje nadstropje, ki je moj najljubši prostor v klubu. Tam sem ostala vse do jutra, na enem in istem mestu. Hvala nevemkomu za družbo, ki te ob vsakem trenutku zalaga s pijačo, da se ti v celem večeru ni treba premakniti niti za meter. Če bi se morala ukvarjati še s tem, bi bila lahko cel party samo na ""sprehodu"".
Tako pa sem lahko vsaj 6 ur neprekinjeno uživala ob glasbi, ki je nisem slišala že nekaj let (razen doma, seveda), vse od poznih osemdesetih do včeraj. Božansko! Pravzaprav mi je bilo čisto vseeno, če bi to glasbo vrtel kdorkoli drug, dejstvo, da je bil to en in edini dj Umek, je le še pripomoglo k obujanju spominov. In tako sem si privoščila totalen odklop in se naplesala in natulila za nekaj mesecev v naprej, česar ne počnem že nekaj let.

Bolečine v vratu me bodo še nekaj dni spominjale na ta sanjski večer, večer, ko je bila resnično pomembna samo glasba. Ko sem morala skoraj vsak pogovor prekinit z besedami: ""Ne morem zdej, zdele pride notr fuuul huuud komad!"" Sicer to počnem tudi sicer, hehe, a v soboto so bile te besede praktično edine, ki sem jih izrekla tekom noči.

Zjutraj sem zaspala srečna kot sit in napojen dojenček.
Ker pa nočem in ne morem živeti v preteklosti in nisem jaded raver, se že veselim ponovnega odprtja mojega najljubšega ljubljanskega kluba K4, ki nas čaka v petek. Ravno v tem klubu sem prvič slišala vse tiste huuuude komade. Prvega pa, kot pravijo, ne pozabiš nikoli.