To soboto smo se po daljšem času odpravili na še eno izmed party odprav v tujino, tokrat v sosednjo Avstrijo. Kot velika ljubiteljica klubskih večerov (ne masovk!!!) sem se tega večera veselila že več tednov vnaprej, še posebej zato, ker sem o lokaciji slišala same dobre stvari.
Tričlanska ekspedicija je torej prevozila 24
kilometrov, da bi lahko slišala dve odlični techno imeni.
Po manjših zapletih pri iskanju kluba smo se povzpeli po kovinskih ploščah v jamo v mestnem griču, v samem centru Gradca. Česa takega še nisem videla v življenju in name je že pogled na impresiven vhod in zavito kamnito stopnišče, ki vodi na vrh hriba, pustil močan vtis. Kot bi žurali v hodnikih pod ljubljanskim gradom. Pot do vhoda je vodila mimo manjših kotlinic v skali, v katerih sem na pol pričakovala pijane gručice partyzanov, kar bi se nedvomno dogajalo pri nas. Pa ni bilo nikjer nikogar. Klub sam je za slovenske razmere precej velik, z zeeelooo visokimi stropovi – kot v eni izmed večjih dvoran Postojnske jame, brez sluzastih kapnikov in človeških ribic. VJ, ki je skrit v ""kabini"" več metrov nad plesiščem, je projekcije predvajal kar na golo kamnito steno na obeh straneh plesišča. Fantastično!
Uspelo nam je vstopiti le nekaj minut pred začetkom nastopa Jorisa Voorna, mladega Nizozemca, ki je avtor enega mojih najljubših techno komadičev ta trenutek (Incidentlost (Lost Memories pt. 2)), ob katerem me obliva kurja polt, kadarkoli ga slišim. Tudi tokrat ni bilo drugače, ko je ta komadič zadonel iz zvočnikov nekje na polovici Jorisovega nastopa v živo. Enourni live act je bil neverjetno pestra mešanica funky, melodičnega techna z močnimi bas linijami, ki so celo hladnokrvne Avstrijce spravile do gibanja na plesišču, nalomljenega elektra in dolgih (malo predolgih za moj puristični techno okus) trensoidnih prehodov. Zelo ljubko, priporočam booking tega mladeniča vsem slovenskim organizatorjem (hehe).
Za njim nas je čakala še ena poslastica: en in edini Charles Siegling, simpatični Francoz, ki nas je na Sindustryju navdušil do te mere, da ga nimamo nikoli dovolj. Technasia v vsako slovensko vas!!!
In res, tudi v Avstriji ni razočaral. Popotovanje skozi sfere techna, z obilico najžlahtnejših oldiesov, celo happy hardcore iz začetka devetdesetih (three, two, one, zero! :)) in seveda lastne produkcije. Če sploh kdo lahko nasledi Davea Clarkea, je to Charles. Bogokletno razmišljam, da ga je morda celo že presegel - s svojim energičnim nastopom, popolnim miksanjem in simpatično dostopnostjo, ki Britancu zagotovo manjka.
Žal je svoj nastop kljub predhodnim napovedim skrajšal za pol ure, kar je nam Slovenčkom kar prav prišlo, da smo se utrujeni pobrali iz kluba.
Vse pohvale organizatorjem zaradi malenkosti, ki polepšajo večer vsakemu obiskovalcu (promocijska pijačka v kjut epruvetkah, zapestnice za vsakega obiskovalca) in seveda vse pohvale za prekrasen klub. Vzdušje morda res ni bilo kot na slovenskih žurih, pa nič zato, glasba je vse preglasila (ne dobesedno, saj je bilo ozvočenje optimalno humano).
Še pridemo!!!
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic