Simsity :)))

Kako pogosto se vam zgodi, da po partyju ne najdete besed, s katerimi bi opisali, kako zelo dobro/slabo ste se imeli? Zadnje čase, predvsem v Sloveniji, se meni to sploh ne dogaja.
Ko pa skočiš malo pogledat okrog vogala, pa se ti to kaj hitro zgodi.
Prejšnjo soboto smo se torej končno odpravili na težko pričakovan in natančno splaniran izlet v Avstrijo, v nam bližnji Graz. Razlog je bil ponoven žur nam najljubšega organizatorja eventov pod imenom Suncity (napovedoval ga je že na decembrskem klubskem večeru v famoznem Dom Im Bergu). Tokrat je bil večer zastavljen precej širše kot prejšnji, tako da je bila potrebna selitev na primernejšo lokacijo. In res je bila ta lokacija prekleto dobro izbrana!

Zahvaljujoč natančnim navodilom, kako najti Helmut list halle, se tokrat celo nismo izgubili in iz prve našli, kar smo iskali. Prvo pozitivno presenečenje: ogromno varovano parkirišče, vse naokrog ogromne hale, ki je izgledala kot iz škatlice. Ne vem sicer, kako dolgo je hala že v ""uporabi"", izgledala pa je tako, kot bi jo zgradili predvčerajšnjim in slavnostno odprli na dan žura. Čista, svetla, lepa, z visoookimi stropovi, prelepo osvetljena...
Po obveznem ogrevanju ob avtomobilih, kjer smo samevali (hauba žuri avstrijcem niso poznani), smo se hitro odpravili na toplo. Vhodna dvojna vrata so bila ločena za tiste na listi zastonjkarjev/predplačnikov in za tiste navadneže, ki si niso uspeli urediti prostega vstopa. Smešno pa je bilo, da sta se po vstopu skozi ta vrata obe vrsti zlili v eno in se znova ločili na dveh blagajnah. Mi smo formalnosti uredili kar hitro in se zapodili preko d"n"b floora na techno, da ne bi zamudili Silicone Soul. Vmes še skok na garderobo – hitra in prijazna postrežba za 1 evro.

V zaodrju smo potem na ravno primerni jakosti poslušali lep house otočanov, ki pa nikakor ni bil primeren za ogrevanje techno plesišča. Mar bi ju dali vrtet na lounge del...Je pa pustilo ogromen vtis platno, na katerem so se vrtele projekcije. Česa takega še nikoli nisem videla, ne pri nas, ne kje drugje. Slava Vju in tistemu, ki ga je povabil!
Hrvaški Alen Sforzina in miniaturni "slikarček" Slobodan sta v živem versusu zelo uživala in uspela zbuditi tudi napol speče Avstrijce (človek bi se vprašal, če morda malce preveč kadijo?), nam pa je bilo sploh super. Ko sta se na veliki oder povzpela Broom & Sims, smo bili že vsi v elementu. Njun nastop je bil tehnično precej nad povprečjem, pa tudi nasploh je bil primeren za žur (ni čudno, ko pa je bilo v igri tooolikooo gramofonov hkrati), vrtela sta namreč veliko hitičev iz poznih devetdesetih, ki nostalgikov pač ne morejo pustiti hladnih.

Nekje med tem časom smo izgubili člana naše odprave – ki je šel bojda samo na WC (in tam ostal dve uri!!!), vrnil pa se je ravno sredi nastopa Carija Lekebuscha, ki je večer tudi zaključil. Plesišče se je namreč začelo prazniti že okrog 4te ure, pa ne vem, ali je bilo to zaradi Švedove monotonosti, ali pa so vsi avstrijski žuri takšni? Kakorkoli že, Cari se je zadnjo uro nastopa malce bolj razživel, mi pa smo se spravili ven nekaj minut pred šesto uro, ko so nam tehniki že praktično odnašali stole izpod riti.

Pot domov je zaznamoval goreč avto sredi ceste nekaj metrov od hale (?!) in neumni pogovori, ki smo jih nadaljevali še v domačem zavetju in vinu do nedeljskega večera.
V Avstrijo še pridemo! (samo še cene vsega naj znižajo ;))