Kot že nekaj let zaporedoma, smo se tudi letos odpravili na mega veselico v nemški Mannheim. Začelo se je že v petek v klubu K4, kjer so ob 15-letnici kluba dodobra napolnjen klub zabavali domači rezidenti. V strahu, da nam bosta vročina in gneča preveč zbili moralo, se je jedro ekipe že dve uri pred odhodom odpravilo na zbirno mesto. Mraz nam ob bogati popotnici seveda ni prišel do živega.
Vožnja do Mannheima je bila pestra, za zabavo pa so poskrbeli naključni MC talenti in seveda zbirka vseh mogočih CDjev. Kmalu smo ugotovili, da smo zopet prehitro prišli do Nemčije, tako da so postanki bili vedno pogostejši in vedno daljši (in s tem je naša zaloga začela vidno kopneti). Končno smo našli Mannheim, ne pa tudi hale. Marljivi cestni delavci so postavili toliko znakov, da smo se ves čas vrteli v krogu okrog hale, do nje pa nikakor nismo mogli. Na koncu je naš navigator našel pot čez polje in po pločnikih, tako da smo parkirali točno nasproti glavnega vhoda. Hura!
Seveda tudi letos ni šlo brez zapletov pri kartah in press listah, vendar smo se - kot vedno - hitro znašli in zadevo uredili v našo korist. Po obveznem parking ogrevanju smo se prerinili v dvorano in najprej je sledil obvezen obhod celotnega prizorišča, nato pa načrtovani shopping na Label Campu. Žal smo bili razočarani, saj so bile stojnice polne starih plošč in za nemški trg prirejenih CD kompilacij. Majice in ostali pripomočki so bili bolj na ravni Ponte Rossa.
Po obveznem girosu/kebabu smo sli spodbujat Leilo Abu-Er-Rub, ki nam je od lani ostala v lepem spominu. Letos očitno ni imela svojega dne, a za ogrevanje je bil njen set čisto spodoben. Naše skandiranje je na njen obraz priklicalo blažen nasmešek :)
In tu so se naše poti prvič ločile. Bolj upokojeno razpoloženi smo odšli na floor 2, kjer je bil lineup - za razliko do glavnega plesišča - malo manj divje zastavljen. Monika Kruse me je tokrat zelo presenetila, saj je (glede na prej slišane sete) vrtela malce starejšo glasbo, polno hitov in elektroidnih zvokov. Kaj pa naj bi pričakovali na enem od največjih festivalov?
DJ Hell za njo je bil eden od - vsaj zame - najtežje pričakovanih nastopajočih, saj v naši bližini že zelo dolgo ni nastopal. V revialnem slogu je nadaljeval Monikino zgodbo in polno halo pripravil do permanentnih erekcij in multiplih orgazmov. Hala se je vedno bolj in bolj polnila, saj se je za njim za svoj nastop že pripravljal nemški heroj št. 1 - Sven Väth. Odličnemu začetku je sledilo zelo mlačno nadaljevanje, tako da sem se po hitrem postopku prestavil na glavno plesišče, kjer je svojo mizarsko delavnico ravno odprl DJ Rush. Brutalni ritmi in superioren light show sta seveda pustila posledice in žal njegovega seta nisem uspel preskakati do konca. Sploh pa je bil čas za drugi obrok kebaba in za vnovičen obhod prizorišč, saj sem v tem času uspel izgubiti vse ostale heroje. Razen kebaba je bil obhod bolj neuspešen, saj sem uspel najti le zelo izčrpano Svenovo ljubiteljico, ki je zaradi pokvarjenega pomfrija (majkeji, ziher!) spustila njegov set in se raje spoprijateljila z vrečko in kanto za smeti.
In na koncu še veliki finale - Alter Ego in Richie Hawtin! Priznam, da sem Alter Egovca poznal le po 2 hitih, vendar sem o njunem live actu slišal veliko pohval. Začetek je bil precej eksperimentalen z obilico čudnih zvokov in na trenutke brez ritmov. Druga polovica pa je bila bolj komercialna in za precej skurjeno občinstvo bolj dobrodošla. Rocker je na noge dvignil celo dvorano. Med njunim nastopom sta največ odobravanja požela objestneža Sven in Richie, ki sta si zadala za nalogo zabavati občinstvo. Ob njuni polki nisem mogel ostati resen. In potem Richie! Napovedovali so, da bo snemal svoj novi DVD ravno na Timewarpu, tako da so pomanjkljivo oblečena dekletca prav rinila v ospredje. Na njihovo žalost sta se kamermana osredotočila bolj na njegov nastop in na vizualizacije (ki po pravici povedano niso bile nekaj spektakularnega).
Utrujenost je prevladala nad voljo in odpravil sem se na bus, kjer je bilo za zgodnjo uro že presenetljivo veliko trupel. Do enajstih smo izmenjavali mnenja in vtise, ter se kar malce bali naporne poti domov. No, pot smo večinoma kar prespali, saj dva dni brez spanja, alkohol (pri nekaterih pa še kaj) ter 12 ur skakanja pač pustita posledice tudi na najbolj kaskadersko razpoloženih triatloncih.
Po nekaj dneh, ko so se vtisi malo uredili (ter ko so fotografije priklicale nekatere podrobnosti iz meglic), lahko rečem, da je bil letošnji izlet spet zmagovalen. Pot do Mannheima je bila že tradicionalno razigrana, festival pa je zopet postregel z vodilnimi imeni trenutne techno scene skupaj s še nekaterimi odličnimi predstavniki drugih zvrsti. Ja, ni druge - naslednje leto gremo spet!
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic