Od petka do torka*

Smo uživali ob dobri glasbi.
Vendar se da o teh pestrih dnevih povedati še kaj več.
Torej...
V petek smo ob praznovanju 15.letnice kluba K4 vsi drli tja, eni zaradi nizke vstopnine (
sit!), drugi zaradi svojega priljubljenega dja, tretji pa zato, ker se pred odhodom v Nemčijo pač spodobi še malo zažurati na domačem plesišču/zaodrju. Ob neznosni gneči, ki jo je ustvarila radodarnost vodstva kluba in visokih temperaturah, ki jih je zakrivila prej omenjena gneča, smo se do zgodnjih jutranjih ur imeli zelo fino. Eni ob techouseu, drugi kasneje ob psy trensu in hard technu. Vsakemu svoje pač.

Po prebujanju in regeneraciji v poznih popoldanskih urah ni ostalo več veliko časa za klasične predpriprave na masovko. Trije jaded rejverji smo se namreč odločili obujati spomine in se na "masovko" v Celju odpraviti na staromoden način: z vlakom. V dirki s časom smo zmagali mi in se minuto pred odhodom vlaka le uspeli znajti v vagonu. Družbo nam je delala (ali pa smo jo mi njej?) mlada deklica, še polna entuziazma nad sceno in vsemi njenimi elementi. Smešno, da je šele iz našega pogovora razbrala, da potujemo v isto smer. Smo res tako netipični rejverji? Njena družba je vsekakor na nas delovala zelo osvežujoče in ob obilici tekočih zalog tudi kratkočasno. Še posebej v nekajminutni napetosti, ko se nam je, ne boste verjeli, pokvaril vlak. Zabava na kvadrat!

Ob prihodu v Celje smo se na kraj zločina odpravili peš, v skladu s flešersko tradicijo. Ustavili smo se še na bencinskem servisu – spet v skladu s tradicijo – za imidž popravke in dodatke. Ko nas je precej nevljudna uslužbenka dobesedno vrgla iz WC-ja omenjene pumpe zaradi zapiranja le-te (5 (pet!) minut pred iztekom njihovega delovnega časa), smo se pač po hitrem postopku odpravili do hale C.
Dviganje vstopnic je minilo z nekaj porabljenih živčkov zaradi pomanjkanja manir naših sožurerjev (vse pohvale hitrim in korektnim blagajničarkam!), vstop na prostor žura pa je bil bolj padec: zaradi vsesplošne zmede pri pregledu smo dobesedno "padli" mimo vhoda, brez vsakršnega pregleda naših teles, prtljage in vstopnic. Hehe, kul, drugič kart ne bomo kupovali...

Na technu je v nas najprej planil precejšen mraz, takoj zatem pa napol prazna hala. Pa nič zato, mi smo se pogumno podali proti že prej določenim koordinatam v ozadju, se razpakirali in začeli žurati, vse po pravilih.
Za gramofoni nas je zabaval Peter B z zelo dobrim nastopom, kljub občasnim izpadom elektrike. Zabavale so nas tudi nizke cene pijač (premogli so celo našo najljubšo glamurozno pitno vodo: EVIAN!!!Zakon) in brezdelni Drogartovci. Vsaj enkrat!

V sosednjo Casablanco smo se podali premalokrat, da bi lahko ocenjevali kvaliteto glasbe, je bil pa klub veliko bolj poln od hale. Zanimivo.
Osebno sem med sprehajanjem po prehodu na prostem fasala prvovrsten prehlad, ob odpiranju nadvse težkih vrat, ki so vodila v halo, pa še prekrasno pisano buško na čelu (ja, ja, v vrata sem se zaletela je pač žalosten izgovor, a pri meni reeeeeees drži).
Vseeno, na techno (oz. schranz) plesišču je bilo prav fino. Arkus P. morda malce dolgočasno nabijanje, Finec Laker pa je zelo izboljšal prvi vtis, ki nam ga je pustil še v 4ki dobri dve leti nazaj. Zelo plesno in lahkotno, brez težke metalurgije.
Potem pa ne prvi, a zagotovo največji šok večera: Regisa ne bo. Ker? Kdo bi vedel...
No, prav, pravzaprav ni ga bilo zato, ker financminister tega žura ni uspel plačati določenega dela honorarja v roku. Ker pa je bilo občinstvo, željno njegove glasbe v absolutni manjšini, je njegova odstotnost praktično minila neopažena. Le kakih 5 starcev se nas je žalostno spogledovalo za odrom.
Dokler nas ni potolažil (vsaj nekatere) naš Glumač in odvrtel set diskošranca :). Za njim pa še Wortex z do zadnje potankosti dodelanim in načrtovanim nastopom, kateremu se je posvetil z vsemi svojimi močmi. Mi pa smo se posedli po klopeh in med klepetom čakali konec žura. Domov smo se pricijazili ob totalno razglašenem prepevanju slovenskih radijskih hitov in izmučeni padli v postelje.

Komaj pa smo se dobro obrnili v spanju, je bil tu že torek. Dan, ko naj bi v K4 nastopil sam Josh Wink, car, legenda, boter in kar je še takih izrazov. Telefoni so besno zvonili, dan je minil kot bi mignil. Hvalabogu sva se trpeča mesojedca po spletu (ne)srečnih naključij uspela izogniti večerji v vegetarijanski restavraciji in namesto tega uživala ob Američanovih šalah in anekdotah ob kitajski hrani in kraškem teranu. Super!
Klub nas je pričakal poln, obiskovalci pa so bili neverjetno dobro razpoloženi. Mirno lahko rečem, da takega vzdušja v 4ki že doooooolgo ni bilo. Redko v tej sezoni sem dejansko upala skakati na plesišču, tokrat s tem nisem imela problemov. Odličen aciiiiiiiid set Josha, nasmejane face okrog mene: ni boljšega. Triurni nastop je minil veliko prehitro, smrk.
Ker pa je dečko sam izrazil željo po čimprejšnji vrnitvi v našo "mestno državico", se ji skromno pridružujem tudi jaz. Pa verjetno tudi 99,9% prisotnih na tem večeru.

*from disco to disco, town across town...everybody is tryin" to get dooooooown...