Težak vikend je za nami. Petkov večer in vse dni, ki so mu sledili, je zaznamovala tragična novica izpred Lipe. Še kar ne morem povsem verjeti, da so medtem, ko smo mi poplesovali v D'Placeu (Aleksiju vse pohvale za tisto, kar sem v dveh urah uspela slišati), ugašala življenja. Do jutra sem upala, da je vse le neslano pretiravanje, pa žal ni bilo. Vseeno smo naslednji dan kot pravi zavedni neverniki odjadrali proti tovarni zabave, na enajsti rojstni dan priznane organizacije Interparty. Na mrzlem polpraznem parkirišču pred klubom nismo pričakovali nečesa spektakularnega, a se je nekaj uric kasneje izkazalo, da smo se motili. Klub se je ravno prav napolnil – z ravno pravimi ljudmi. Ker je bilo po spletu naključij pijače malce preveč, se na tem mestu opravičujem vsem, ki sem jih to noč morda verbalno nadlegovala. No, tri moje glavne žrtve bodo žal morale potrpeti brez opravičila (vedno nasmejani Misjah in mladca Cave in Ortin). Vsi trije so bili odlično razpoloženi tako med nastopom kot po njem in presenečeno ugotavljam, da znajo tudi severni Evropejci žurati, morda še celo bolj kot mi 'južnjaki'. Pohvale gredo tudi zadnjemu nastopu domačinov Gumje in Chika (prvi komad je dokazal, da si Gumja upa, hehe), medtem ko me npr. Psiho sploh ni ganil. Žal tudi dogajanja v drugih prostorih ne morem komentirati, ker smo se tako trdno zasidrali za odrom. Zjutraj so nas dobesedno nagnali iz kluba in dobre pol ure kasneje smo že veselo smrčali v domačih posteljah, saj nas je čakal še en podvig. Ura je zazvonila mnogo prezgodaj, zato smo na dogovorjeno mesto odhoda proti Celju prispeli precej kisli. Na srečo nas je v Celju čakala topla hotelska sobica, kjer naj bi se vsaj nekateri izmed nas spočili pred večerom. Pa se ni ravno izšlo po načrtih. Okrog 19h zvečer sva dve največji partyzanki že začeli s prepartyjem, tri ure kasneje pa smo se že znašli pred halo C1, iz katere je na veliko bobnelo. Peter B je morda odvrtel svoj najboljši set letos, v veliki meri zaradi divjega odziva publike, ki nas je vse spravila v še boljšo voljo. Njegov naslednik Marco Remus me je kot vedno navdušil s svojim trdim basom in kljub posledicam prejšnjega dne sem pridno skakala. Ko sta ga nasledila brazilca (ravno tako skrokana kot jaz ;)), mi je že zmanjkalo moči in do jutra sem več ali manj sedela na udobnih stolčkih za odrom in se smejala preostalim skurjencem. No, ob dvojcu Franka Kvitte in našega Gloomyja sem vseeno solidarnostno vstala in se še malo razmetavala, čeprav mi je mladi Nemec že prej dal vedeti, da njegovo ropotanje ni primerno zame. Prehitro, prehitro, prehitro. In zvok je bil že tako razpadajoč, da se plesati niti ni dalo. Sem pa že takrat vedela, da bo požel največje pohvale najmlajših obiskovalcev, ki so bili v veliki večini. In tudi prav je tako, saj je prišel vrtet ravno za njih. Mi smo z zadnjimi močmi še zdržali ta masaker in se nato pobrali iz prazne (in hladne!) hale v zasneženo jutro. Po slastnem hotelskem zajtrku in nekaj urah krepčilnega spanca smo odpeketali proti brniškemu letališču, se tam poslovili od naših 'zvezd' in se odpravili domov, po novo dozo spanja. Kaj naj rečem, žur je uspel po vseh pričakovanjih, žal pa sama nisem mogla izkoristiti vsega njegovega potenciala. Vseeno je bilo lepo videti vse znane in nasmejane obraze, kako ga vsaj oni žurajo do onemoglosti. Marca bomo v nočni ponovili vse skupaj, takrat se me pa le pazite!
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic