Ustanovljeno gibanje za ohranitev javnega zdravstva

Med znanimi imeni so izstopali člani iniciativnega odbora, sindikalni voditelji, voditeljice organizacij medicinskih sester, direktorji zdravstvenih domov, tudi največjih iz Ljubljane in Maribora, in drugi zdravstveni delavci. V kratkih uvodnih nastopih so razloge za ustanovitev gibanja pojasnjevali Nevenka Lekše, predsednica Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije, ki je srečanje tudi vodila, dr. Dunja Obersnel-Kveder, zdravnica in strokovnjakinja za področje javnega zdravja, mag. Julijana Bizjak-Mlakar, strokovnjakinja za področje zdravstva in zavarovalništva, dr. Rastko Močnik, sociolog, Anka Tominšek, predsednica ljubljanskega društva upokojencev in Miša Fister, študentka medicine in predstavnica Študentske organizacije Slovenije. Prevladujoča sporočila razprave, ki je sledila, so bila naslednja: enodušno odobravanje, da je gibanje nastalo, bil je zadnji čas, da se prebudi civilna družba, saj se je obstoječa oblast odločila, da zmanjša obseg javnega zdravstva in ga nadomesti s privatnim; morda je akcija že prepozna, saj je proces kaotične privatizacije že zelo napredoval; posamične strukture od opozicijskih strank do sindikatov in strokovnih združenj so prešibke, da bi nudile odpor, potrebno je široko povezovanje preko meja strank, sindikatov in generacij; politika mora spoznati, da je v Sloveniji solidarnost globoko zakoreninjena vrednota; vse zdravstvene storitve, ki so potrebne za ohranjanje in izboljševanje zdravja, morajo biti dostopne vsem državljanom, izid zdravljenja ne sme biti odvisen od materialnega stanja posameznika; privatizacija in doplačila ustvarjajo državljane prvega in drugega reda; ne smemo dopustiti, da zaradi nekaterih šibkosti javnega sistema, ki jih je seveda potrebno odpravljati, zamenjamo ta sistem, ki se je zgodovinsko izkazal, z zasebnim sistemom, ki se je povsod izkazal za dražjega in nepravičnega, hkrati pa vodi v poslabšanje zdravstvenega stanja prebivalcev; zdravstvo mora ostati neprofitno, vanj ne smemo spustiti tistih, ki iz njega želijo kovati dobiček. Zelo prepričljiva je bila pripoved študentke medicine, ki je zdravstvo spremljala tako v bogatih ZDA kot v slamih Kenije in Indije. Pripovedovala je o svojih revnih sošolcih na državni šoli v ZDA, ki so ostali po prometnih nesrečah invalidi, ker so jim nudili samo najnujnejšo zdravstveno pomoč, ker niso bili zdravstveno zavarovani, in o solidarnosti siromakov v nairobijskih slamih, ki samoumevno prevzamejo skrb za otroke umrlih staršev, čeprav to pomeni še slabše razmere za njihove družine. Razprave so bile zelo odločne, terjale so dejanja Gibanja. Nekateri so predlagali referendum, drugi pripravo zakonskih predlogov, čisto takoj pa so naslovili zahtevo državi, da predloži strateške dokumente, kaj namerava storiti z javnim zdravstvom in tako omogoči pravo javno razpravo vseh državljanov, ne pa da prikrito vzpodbuja neregulirano, divjo privatizacijo in se pri tem pretvarja, da se je to ne tiče. Soglasno mnenje, kaj je potrebno storiti najprej, je bilo, da je potrebno pridobiti čim več somišljenikov in z njihovo številčnostjo prepričati oblast, da državljani zahtevajo ohranitev in krepitev javnega zdravstvenega sistema. Odbor si je zadal za cilj, da zbere vsaj sto tisoč podpisnikov svojih ciljev. Če želite oddati svoj glas za ohranitev javnega zdravstva, obiščite uradno spletno stran gibanja www.ohranimo.si