Umek v Tivoliju, rejv pa v Cvetličarni

Par dni prej smo se uskladili še z nekaterimi ostalimi penziči, da se dobimo na parkingu že pred začetkom - kot včasih, ko še nismo potrebovali kozmodiska in najrazličnejših maž za gibljivost sklepov in lajšanje bolečin. In kot sto let nazaj, smo sklepe podmazali z... no, ne s kremicami.

V nazivu dogodka je bila besedna zveza "oldies goldies", ampak izbor glasbe ogrevalcev je bil daleč od tega. Ni bilo slabo, samo ni bilo starih hitičev, ki smo jih po dolgi odsotnosti s tovrstnih zabav kar težko pričakovali. Med nekaj krogi po ne tako zelo polnem prizorišču (pohvalno!) sem srečal še nekaj starih znancev, s katerimi smo seveda morali nujno obujati vse možne dogodivščine in podvige.

Umek je začel ob desetih. Izbor je bil za moj okus sicer čisto okej, ampak nekako mi zaporedje ni in ni šlo skupaj. Začel je z "novejšimi" zadevami in se je proti koncu seta vračal vedno bolj nazaj v devetdeseta. Pa ne bi zdaj našteval, kaj vse je zavrtel. Kot celota je bilo okej, sem pa pogrešal malo več "lekarniških" komadov. Ampak je pa set podaljšal za malo več kot pol ure!

Ozvočenje spodobno (ampak ne vrhunsko), light super, visualsi takisto. Šankov premalo (ali pa osebje ni bilo doraslo povpraševanju), stranišč dovolj, varnostniki praktično neopazni in ob kontaktu prijazni.

Drugi del večera se je nadaljeval v sedaj že zloglasni Cvetličarni, kjer so štafetno palico iz naftalina prevzeli Bloody-J, Dojaja in Plotz (pa kje ste njega najdl???). Pretirane gneče na vhodu ni bilo, se je pa prizorišče kasneje lepo napolnilo. Če je Bloody-J vrhunsko odvrtel večinoma hitiče, pa se Dojaja ni dal in je trdo (kot je to počel včasih) speglal vse trših ritmov željne cvetličarje. Čeprav sem bil ob dveh že čisto izmučen, me je s komadi še skoraj eno uro obdržal ob plesišču. Glede na to, da sva bila v pogonu že od šestih popoldne, je bil to kar lep dosežek.

Za povzetek lahko rečem le, da smo to potrebovali. Psihično, fizično ne (au, hrbet).