Vsakoletna konvencija slovenske in okoliške flešerjadi je bila letos z naše strani malce manj željno pričakovana, predvsem zaradi nenavadnega nabora nastopajočih.
Pa nas je vseeno premamilo – ob spominih na prejšnja leta in na sončne zahode, ki smo jih vsakič občudovali pred odhodom na festivalsko prizorišče.
Letos smo začeli že ob 9h zjutraj. Po krajših zapletih s prevoznimi sredstvi smo se v skorajda polni postavi le odcijazili proti slovenski obali, kjer smo se udeležili srečanja članov sindikata zdravstva in socialnega varstva Republike Slovenije (uh, trikrat preverjeno, ali je ime pravilno natipkano :)). Simonov zaliv se je izkazal kot popoln prostor za tako druženje, saj smo obenem z zastonj kosilom dobili še obilico sončka, premierno ohladitev v morju in animacijo, ob tipično veseliški glaseni spremljavi. Moški del občinstva pa je bil nagrajen še z ogledovanjem brhkih postav medicinskih sester v kopalkah (ali pa so bile to njihove hčere?).
V popoldanskih urah smo se odločili počasi relocirati na letališče. Zgodnja ura našega prihoda nam je namenila prosto parkirno mesto v prvi vrsti in tako smo po prihodu ostalega dela naše številne ekipe lahko mirno začeli z "uradnim" prepartijem, ki je trajal do teme (kako preprosto se je ravnati po soncu...).
Pri vstopu smo se že vnaprej pripravili na sodelovanje pri obveznem pregledu, a do njega sploh ni prišlo. Slišati pa je bilo, da smo bili eni redkih srečkotov.
V dobrih petih minutah smo se uspeli porazgubiti po prostoru, a smo se po nekem neizrečenem dogovoru kmalu našli na schranz plesišču, ki je bil že ob tej uri (22h) nabito poln, medtem ko tega za druge šotore ne bi mogli trditi. Situacija se ni bistveno spremenila do jutra, zato sem v mislih schranz poimenovala kar "main" floor. Andrea Leme nas je naglo ogrel, zelo dobro za "makaronarja". Viperja smo se v preteklem času že tolikokrat naposlušali, da smo raje skočili še drugam. Tako sem vsaj enkrat tekom noči uspela obiskati Fusion floor, vendar se na njem še ni dogajalo nič pretresljivega. Po nekaj minutah pozdravljanja znanih obrazov na tem koncu festivala sem se pobrala preverit še stanje na glavnem plesišču. Temponauta fino, Magdico pa sem spet zamudila (kljub trdnim namenom, da do tega ne sme priti). Richieja sem slišala v nekaj ločenih segmentih po par minut in tako lahko trdim, da je bil dober. Če bi bila primorana poslušati vse 3 ure njegove monotonije, pa bi verjetno zaspala. Ga imam pač mnogo raje v techno izvedbi.
Tako nam do jutra nekako ni preostalo drugega kot schranz in šank v tem šotoru, čeprav je tu bila taka gneča, da so plesalci skakali kar zunaj šotora. Drugič prosim schranz v večji šotor! :)
Pet Duo sta me prvič uspela navdušiti (pri četrtem poslušanju v živo), čeprav mi je pozornost na momente odvračal precej besen prepir dveh zaljubljencev, ki je celo spraznil zaodrje. Frank Kwitta malce prebrutalen za moja že precej izmučena ušesca, zato sem nekaj časa preživela ob prijetnem klepetu na zunanjih klopicah, potem pa je tako in tako že nastopil čas za zaključevanje festivala, ki ga je vedno najbolje preživeti z Umekom. Tudi tokrat je bilo tako, s kratkim zaključnim postankom na schranzu, kjer je sekal Obi, prava pojava za gramofoni. A vseeno ni bil dovolj kul, da bi si zaslužil našo prisotnost v šotoru do konca žura, Umekov čar je bil močnejši. Veliko smeha ob naših pokrivljenih obrazih in izjavah, še več smeha pri pogledih na druge pokrivljence, mnogo nepozabnih trenutkov ob super astro muziki. Vse do osmih (natanko osmih!), ko me je težka roka redarja na moji rami skupaj z ostalimi odrinila iz šotora. Smrk.
Odmajali smo se proti avtomobilom, kjer se je zabava po svoje nadaljevala do opoldneva. Ko se je nivo krvi v alkoholu dvignil do vsaj delno sprejemljive ravni, smo po žgočem soncu odpeketali domov.
Meet me smo torej preživeli brez hujših posledic, ostalo nam je za celo leto zabavnih zgodbic in rahel glavobol, ki pa bo nedvomno izzvenel do naslednjega druženja.
Čestitke odgovornim in zahvala soudeležencem za še en extra žur!
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic