Prvi obisk Celja po dolgem času je bil žal delovne narave, a smo se po zaslugi pridne in usklajene ekipe uspeli tudi kvalitetno nažurati. Po divji vožnji (relativno neuspešen poskus pravočasnega prihoda) smo le zapeljali na že skoraj polno parkirišče in se vrgli na delo. Naša pozicija je bila na vhodu, pri odprtih vratih, kjer smo zmrzovali dobrih šest ur. Za glasbeno ozadje so skrbeli house dji na t.i. pizza flooru, čeprav tokrat pizz ni bilo možno naročiti.
Navdušil nas je mladi Andy Soul, pa tudi njegov naslednik Mike Sekalski ni bil od muh. Pravi pussy house, ki ga nekateri močno pogrešamo. Kadar se ni bilo treba preveč pogovarjati s strankami na vhodu, smo kar malo zapeli in pomigali zraven.
Žal smo zaradi neskončne vrste ljudi pred vrati povsem preslišali prva dja v techno prostoru v zgornjih nadstropjih, Replikanta in Gloomyja. Pa se nismo preveč razburjali, saj ju bomo še večkrat lahko slišali (pa tudi časa za razburjanje ni bilo). Glavnega gosta Maria Ranierija sem kljub močni želji uspela slišati le v nekaj petminutnih ločenih intervalih, saj je do ure njegovega nastopa delovna koncentracija že malce popustila in ni bilo več možno spraviti preostalih članov ekipe od šanka, da bi nadomestili ubogo blagajničarko. Pa jim ne zamerim preveč, saj so me pridno zalagali z (bruh)Bulldog (njami)vodko.
Avstrijec je meni osebno pustil mešane vtise. Nekako preveč nametano in zmedeno je zvenel njegov set. Proti koncu je bil preklemansko trd, tako da sem se odločila, da mi je bil bolj všeč na začetku nastopa. Je pa ves čas pridno sodeloval s publiko in jih vzpodbujal, tako da mu gre to v velik plus.
Naslednjega dja sem že uspela slišati v celoti, saj smo do tiste ure končno zaključili z odiranjem obiskovalcev. Peterček nas je razplesal kot nas že nekaj časa ni nihče, skupaj smo obnovili tudi naše znanje kola. Oleee! Za njim je nastopil schranz legenda Wortex, ki je bil čisto ok in zabaven, a do takrat so naše moči že popolnoma opešale in smo se raje pospravili na parkirišče in po krajšem pomenku in izmenjavi vtisov smo se skupaj z norimi Kranjčani odpeljali proti zahodu. Pot domov je zaznamoval privatni nastop narodnozabavnega popevkarja Da-Ni-Le Glumača in njegovega back vokalist/telefonista. Še danes me vse boli od smeha, hehehe.
Po prihodu na našo domačijo smo nadaljevali tam, kjer smo v Casablanci zaključili. Po nekaj izčrpljujočih partijah badmintona, inspirirajočih telefonskih pogovorih in litrih alkohola smo žur le končali ob 21h, ko so se še zadnji obiski vdali v usodo in se odpeljali domov. Pa je za nami še en vikend. Glede na našo kondicijo predlagam, da se "sobota" in "nedelja" kar uradno preimenujeta v "vikend", saj ju mi že nekaj tednov ne ločimo več. :)
Za konec pa še pohvale in graje tega vikenda:
Pohvale si najprej zaslužimo vsi nastopajoči v tokratni epizodi "Zabukovcev", sledijo pa nam pridni schranzerčki v Celju, ki nam praktično niso povzročali težav na vhodu. Sem skorajda znova pridobila vero v današnjo mladino, tako lepo vzgojeni so bili vsi. Pohvaljen je tudi inkognito Drogartovec, ki je preprečil katastrofo na žuru (morda celo več njih?) zaradi nekih čudnih bonbonov. Drugi katastrofi smo se izognili s priklicem rešilnega vozila, ki je upam da rešil mlado dekliško življenje.
Prva graja gre najbolj neumnemu komentarju prej opisane situacije: "Zdej bojo pa njeni starci vedl, da se drogira". WTF?!?!?!?! Zasluži si jo še ozvočenje v Casi, potem pa lahko z grajanjem že zaključim.
Pridni bodite, vsaj do naslednje schranzijade. Da ne bomo potrebovali limon! Pa da ne dobite bolerije! ;)
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic