Večina naših je za ta vikend izbrala Rusha v Puli, dve babi pa sva si zaželeli malo mehkejšega techna v Evropi. Tako sva se s štajersko ekipo raje odpravili v prelepi Dom Im Berg v Grazu, kjer smo lani že doživeli enkraten žurček s Charlesom Sieglingom in Jorisom Voornom. Ker je klub eden najlepših, kar sem jih obiskala v naši bližini, se ni bilo težko odpovedati open airu v Fortu. Pa tudi napovedani dji v Grazu so mi bolj dišali.
Moje popotovanje od Podbukovja do Graza se je začelo s postankom v Ljubljani, kjer me je čakal obisk frizerke. Po sproščujočem klepetu s še dvema deklinama sem se s popolno pričesko premaknila na ljubljansko železniško postajo, od koder naj bi naju ICS vlak odpeljal proti Mariboru. Udobna vožnja je na pol praznem, skoraj luksuznem vlaku hitro minila. V štajerski metropoli sva se pridružili gručici partyzanov MC Parallaxom na čelu. S skorajda praznim avtobusom smo se končno odpravili proti naši zadnji postaji. Ker sem bila edina, ki je Dom že kdaj prej obiskala (mariborčani, lahko vas je sram, da pri taki ponudbi, kot jo ima Dom Im Berg še nihče od vas ni bil v klubu, ki ga imate praktično za vogalom, ccc), sem vozniku s pomočjo zemljevida poskušala pomagati najti pot. Žal nam je načrte prekrižala zaprta cesta, ki vodi naravnost do kluba in nas je moral 'okoli riti v žep' do tja znavigirati prijazen policist v civilu. Voznik nas je na ozki cesti pod gričem izvrgel in odšel sladkim sanjam naproti, mi pa lepo po stopničkah v party temnico. Znova me je presenetila odlična izolacija podzemne dvorane, saj se na ulico ni slišalo niti najbolj drobcenega baska.
Na samo prizorišče smo vstopili okrog pol dvanajste ure in takoj prejeli pijačko dobrodošlice (Eristoff vodka z okusom limete), zraven pa še glowstick, ki jih je bil proti jutru poln klub. Na tleh, v žepih, na stopnicah, v glavah flešerjev...povsod. Naši trenserji bi bili v nebesih.
Naša delegacija se je razkropila naokoli v iskanju najbolj primernega mesta za ples, medtem ko so domačini še vedno umirjeno postavali ob stenah in šankih. Pa saj tega smo pri naših severnih sosedih že navajeni. Ker nas prvi dj ni navdušil, sva jaz in moja kranjska asistentka s Parallaxovo pomočjo takoj napadli enega od dveh šankov. Pohvaliti moram hitro postrežbo, grajam pa ponudbo: od vod je bila na voljo le mala steklenička gazirane mineralne vode. Bljak. Zato smo raje pili preverjeno vodo v obliki Heinekena in Eristoff Ice, za katerega smo odšteli 3,9
evra na stekleničko. Pri tem pa ne smem pozabiti, da tokrat ni bilo že poznane kavcije ob vračilu prazne steklenice.
Po ogrevanju je že začel avstrijsko/hrvaški Liebingov dvojnik Sforzina in naju kljub temu, da sva takrat še posedali na robu plesišča in čakali, da se klub bolj napolne (Avstrijci hodijo ven še bolj pozno kot mi), precej razveselil. Dvignil je tempo in celo hladne Gradčane pripravil do prestopanja z leve na desno. Ker nihče od nas ni vedel, kdaj začneta z nastopom zvezdi večera (kak sprintan line up v klubu ne bi bil odveč!), sva se odločili, da bova raje ostali v sedečem položaju, dokler ne pride do menjave dja – da nama ne bi nožice v ne-preveč-plesnih čeveljcih prezgodaj odpovedale.
Ob dveh pa sva le prišli na svoj račun, ko je na oder končno priplezal mali Marko Nastić. Takoj je napolnil plesišče, tudi del tik pod odrom, ki so se ga do tedaj vsi izogibali. Tja sva se odpravili tudi midve. Tam so nama družbo delali največji čudaki tamkajšnje techno scene, pa tudi dve odlični go-go plesalki. Res, sama sebe presenečam, ko to izjavljam, a tidve sta res bili vredni svojega honorarja. Vitki, a dobro obdarjeni, natreniranih rahlo zagorelih teles, okusno oblečeni/slečeni in zavidljivo koordiniranih gibov. Vsa čast njima in tistemu, ki ju je našel, še meni ju je bilo veselje gledati. Tako sva cel Nastićev nastop preskakali ob odru, med dvema stolpoma zvočnikov, ki so ta večer povzročali nemalo težav. Omeniti moram, da me je mali Srb po precej mlačnem nastopu na Balah nekaj tednov nazaj znova prijetno presenetil. Veselo, poskočno in plesno, predvsem prvo uro. Drugo uro je morda malce preveč 'eksperimentiral', a vseeno je bilo to daleč od slabega techna.
Ko se je na odru pokazal še drugi tuj gost večera, Ben Long, je po nekaj minutah ugotovil, da pod odrom skačejo znane face iz Slovenije. Po začetnem 'wtf pa ti tukaj' šoku naju je povabil v zaodrje, kamor ni smel nihče brez obveznih ovratnic. Kot pravi kavalir in vpliven dj je ekstra ovratnice prinesel v nekaj minutah. Takrat se je za naju začelo zaključevanje večera, saj sva se zadaj lahko v miru posedli zraven odra in še malo poklepetali s prijatelji. Mojo partnerico pri zločinu je nato zvil želodec in je do jutra več ali manj samo še kinkala z glavo med koleni, jaz pa sem še nekaj časa vztrajno skakala na Benov set. Ta je bil morda še za odtenek trši kot na Fort Bourguignonu dober mesec nazaj, zelo všečno. Imel je samo majčken tehnični problem, saj zaradi višine odra ni mogel zadovoljivo izvajati svojih scratch trikov. Zato smo mu na njegovo željo poskušali urediti podstavek v obliki gajbice, pokrova od kovčka za opremo...karkoli podobnega. To se je izkazalo za težje izvedljivo, kot se morda sliši, saj moje porazno znanje nemščine ni zadostovalo, da bi to razložila odgovornim. Nihče od mojih avstrijskih sogovornikov pa ni razumel dovolj angleško, da bi vedel, kaj Ben potrebuje in zakaj. Ah... Ko sem že skoraj obupala, me je rešil naš Para in prinesel gajbico.
Proti koncu njegovega špila pa sem ugotovila, da so nekateri izmed organizatorjev pravzaprav hrvaške narodnosti. Jaooo, ko bi to vedela prej...No, tudi njim je očitno ustrezalo, da lahko z nekom poklepetajo v svojem jeziku, saj so mi skupaj z Nastićem, ki je do takrat pridno uničeval tequile, prinesli mali kozarček nekega hudičevega zvarka, ki ga je seveda treba spiti na dušek. Trije dedci in jaz smo tako trčili na 'člane kluba ljubiteljev petic' (rajši se ne bi spuščala v podrobnosti kaj petica tu pomeni, pa saj si lahko mislite) in presenetljivo se po izpraznenju kozarca nisem sesedla po tleh, čeprav sem to napol pričakovala. Sem pa bila malce v strahu še naslednjih pet minut, ko sem si zaželela cigarete: da se ne bi slučajno ob prižiganju le-te spremenila v amatersko bruhalko ognja. :)
Ob šesti uri je Ben zaključil, sledil pa mu je še nek lokalni heroj, ki mu je edinemu uspelo izvabiti glasno reakcijo še preostalega občinstva, klub se je namreč že okrog četrte zjutraj začel prazniti. Tudi to je posebnost, ki nam je že znana iz avstrijskih žurov.
Z omagalo sopotnico sva se britancu pridružili še na kozarcu vodke v 'VIP' sobici za odrom, malo smo izmenjali vtise večera in novičke iz naših dveh dežel o naših skupnih znancih (ja, čisto malo sva pa morala opravljati), potem pa sva na priganjanje preostalih članov našega avtobusnega izleta odkrevsali proti izhodu. Tam smo dobre pol ure obupavali nad našim voznikom, ki ga ni bilo na spregled (hkrati pa je bil še nedosegljiv na mobilni telefon) in že razmišljali, kje bi se dali v Grazu malo odspati, haha. Pa je gospod le prišel in ob 8h zjutraj smo že bili 'doma', vsaj večina. Midve sva morali pa še prehoditi sto metrov do železniške postaje in se pol ure kasneje zlekniti v udobne sedeže vlaka, ki se je imenoval, verjeli ali pa ne: CASANOVA. Še danes ne vem zakaj, vem pa, da je bila pot znova nadvse prijetna, morda že samo zaradi najine izčrpanosti in tihega brnenja električnih motorjev.
Ko mi je končno uspelo malce pokukati v globlja stanja zavesti, smo bili že v Ljubljani in od počitka med potjo ni bilo nič. Že nekaj minut po izstopu me je namreč čakal član Rushevske odprave in odcijazila sva se domačim posteljam nasproti. Ob 12h sem tako le dočakala svoj zasluženi spanec.
Še en vikend je torej minil, ne dvomim, da smo ga vsi preživeli kvalitetno, čeprav nismo bili skupaj. Pa saj, če ne že prej, bo zato priložnost tri tedne od zdaj, ko se bomo vsi zbrali v Celju. Ben nam obljublja nepozaben dogodek in poznam ga dovolj dobro, da vem, da se ne šali. Kako pa si ga bomo naredili nepozabnega, pa je odvisno tudi od nas, kajne?
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic