Po dolgem času spet prava mala masovka na celjskem Golovcu. In kako dobra je bila... Zame se je party odisejada začela že zgodaj popoldne s prihodom na Brnik. Kljub zamudi leta iz Londona smo precenili, da imamo dovolj časa, da napravimo postanek v kranjski rezidenci gospoda Veztaxa. Obisku smo namenili nekaj minut, a so se razvlekle v dobri dve uri piknika z mednarodno zasedbo. Dva nora Angleža, dva malo manj nora Šveda (ki sta se prejšnji večer v Volvo-ju pripeljala iz Goeteborga!), štirje Slovenci in čisto pravi bosanski čevapčiči, z rakijo za 'odžejanje'. V sončno Celje smo se tako prikazali okrog šeste ure popoldne, potem ko smo na avtocesti prehiteli organizatorsko bando, ki se ji je pokvaril avtomobil. Kazalo je že, da bo šlo vse narobe, pa se je na srečo v prihajajočih urah vse uredilo. Izgleda, da smo sodelujoči bili kar dober team. Z majceno zamudo se je žur pričel, s Krekmanom v hali in Crocyjem (man-in-white) v Casablanci. Mi smo se za začetek še posedli pred halo in malce zadihali, za še hitrejšo sprostitev po napornem popoldnevu pa je poskrbel zelo dobro razpoloženi hrvaški dj Zoky, ki je zabaval celo omizje. Ob 22h smo se odpravili na pozno večerjo v hotel Evropa. Pohvale njihovemu nadvse ustrežljivemu osebju, saj so samo za nas odprli že zaprto restavracijo in nas pogostili z odlično hrano in pijačo. Ob vinu in sproščenem klepetu smo preživeli prav prijetno urico, prava zabava pa se je začela po vrnitvi v že polno halo, kamor smo prihiteli ravno med nastopom Sequanov. Že nekaj časa jih nismo slišali in znova so zelo pozitivno presenetili. Mene so kljub relativno zgodnji uri konkretno razplesali. Čestitke, fantje! Eno uro po polnoči je za mašinerijo (mislim, da toliko opreme na kupu še nisem videla na nobenem partiju) stopil Hertz. Mladine ni pretirano impresioniral, meni pa je bil, kolikor sem ga uspela slišati, čisto soliden. Začetek je bil kljub nižjemu številu udarcev na minuto zelo plesen, konec pa tudi. Osrednjega dela nastopa žal ne morem komentirati, saj sem v tem času znova potovala med hotelom in halo. Ob ponovnem prihodu na prizorišče je bila zabava že v polnem teku, hala je bila polno zasedena, ravno tako sosednja Casablanca. Slednje sem izvedela po poročanjih drugih, saj sem v celem večeru v klub stopila natanko enkrat, pa še to samo zaradi plastenke vode, ki je na šanku v hali ni bilo več možno dobiti. Ob 3h je prišel čas za nastop vesoljskih djev. Njun prihod na oder je pospremila totalna evforija plesalcev pod njim in nekaterim od nas starejših priklicala solze v oči, ko smo se spomnili zlatih časov celjskih masovk. Res je bil pogled z odra na dvignjene roke in nasmejane obraze prava paša za oči. Space DJz sta poskrbela še za dodaten flashback, ko sta v svoj set vključila Lanicor, Gatex in The Bells. Kjerkoli drugje bi zavijala z očmi ob teh komadih, a na sobotno noč mi je bilo prav vseeno. Njun skupni nastop na štirih gramofonih in dveh mešalnih mizah je bil prvi na naših tleh po dolgem času, in večina se nas je strinjala, da je bil najboljši do sedaj. Fanta sta uigrana do popolnosti in ti preprosto ne dovolita počitka, znova sta dokazala, da je dober techno lahko hard, ne da bi se sprevrgel v schranz. Za njima sta na svoj live act čakala še Nemca, ki so ju najtežje pričakali najmlajši obiskovalci. Kljub mojih strahovom, da bo na tako konkretnem ozvočenju samo še hreščalo, sta bila povsem znosna. Njuna glasba je hitra in prazna, a za ozadje našemu podpiranju šanka (in kasneje nedobrodošle okupacije Drogart kotička) sta bila čisto ok. Po enormnih količinah vodke smo se vrnili za oder, da bi slišali še zadnjega nastopajočega - Wortexa. Čeprav smo bili že pošteno izmučeni, smo vseeno še malce poskakljali ob njegovi glasbi, ki je v primerjavi s predhodnikoma zvenela prav zaspano. Malo pred koncem smo pobegnili pred neznosno vročino v hali na svež zrak in počakali, da se je množica vsula ven oz. na after v Casablanco, nato pa smo se odvlekli do avta. Tam smo izvedli še nekaj nepozabne situacijske komike, ki žal v tem trenutku še ni za javnost, potem pa se pospravili vsak na svoj konec, nekateri v Ljubljano, drugi v hotel. Nekdo, ki nam je pred hotelom prekrižal pot, je poskrbel za izjavo dneva: 'pa ka ste jima naredli, lejte kaka sta'. Ja, tako pač je, ko se Spacea oglasita v njima tako ljubi podalpski deželici. Po nekaj uricah jutranjega spanca smo se odpeljali letališču nasproti in vikend zaključili v stilu, z obljubo, da čimprej spet izpeljemo podobno debiljado. Ni kaj reči, Nighshift pri meni zaenkrat nosi titulo najboljšega žura tega leta, vse je bilo popolno: vzdušje, dji, glasba, laser, ozvočenje...Čeprav zabava ni potekala v eni od bolj poznanih hal, nam ni manjkalo prav nič. Še več, naš Jamie je celo ugotovil, da mu je od vseh razpoložljivih C1 najbolj pri srcu. Nastopil je v vseh treh, tako da zaupam njegovi presoji. Pohvale in zahvale vsem, ki ste pripomogli k tako krasni noči, če se vam nisem zahvalila že prej. In še na mnogo skupnih podvigov!
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic