Amok vikend

Ogromno jih poznam, ki bi rekli, da nisem normalna, da grem dva dni zapored na schranz žur in to še z istim norcem od dja. Po drugi strani pa jih poznam tudi dovolj, ki bi mi zavidali tale vikend, tako da se vse lepo 'zgliha'. Po vikendu starega in umirjenega techna in dodatnem vikendu počitka je bil res že počasi čas za nekaj bolj divjega. Kljub mojim namenom, da se v soboto odpravim v izolsko ambasado elektronske glasbe. Po napornem delovnem petku smo se v poznih večernih urah najprej znašli na mehiški večerji, saj morajo tudi dji jesti. In kako dobra večerja je to bila...tako dobra, da smo jo v soboto morali ponoviti. Na kraju zločina smo se prikazali dobro uro po polnoči in se kar naenkrat znašli v vrtincu razbijanja Teda Raslowa. Glasba je bila odlična, čeprav res ne razumem, čemu je bila potrebna tako visoka jakost zvoka. Pohvale za dodatno ozvočenje sicer, ampak to je bilo totalno trpljenje za moja ušesa. Če k temu dodam še vročino, zmasakrirane WC-je in obupen zrak v Martinu Krpanu, bi človek še rekel, da je bil to grozen party. A ker je bila to neke vrste rojstnodnevna žurka, se lahko kriteriji malce znižajo. Tudi zaradi tega, ker me na tem koncu že dolgo ni bilo in je bilo pravo veselje spet videti štajerske kolege na njihovem teritoriju, kljub temu, da sem jih pričakovala malce več. Žurerjev je bilo ravno dovolj za polno plesišče, medtem ko so šanki samevali. Kar pa tudi ni tako slabo. Glavni gost je z nastopom pričel ob 2h. Ker je bil samo na odru ob dju kolikor toliko znosen zvok (dalo se je celo pogovarjati!), sem se tam kar zasidrala, saj sem vedela, da mi ne bo žal. Amok je kljub slabim monitorjem in nestabilnemu pultu odvrtel super, meni osebno še za odtenek boljše kot v Casablanci dva meseca nazaj, saj ni imel nobenih 'funky techno na +16', shranz bootlegi in hardcore izpadov. Hitro in poskočno, bi bil najbolj primeren opis. Sem pa ugotovila še eno pomanjkljivost vrtenja s cdjev: če te zanima določen komad, ne mores pogledati na nalepko plošče. Pri Amokovem načinu vrtenja pa tudi ne pride v poštev, da bi ga neprestano motil med nastopom z vprašanji, kaj se trenutno vrti. Jap, vinili so še vedno zakon. Če drugega ne, jih je vsaj ukrasti težje kot cdje (Amok je po mariborskem nastopu pogrešil dva od svojih...). Po dobrih dveh urah ga je zamenjal Daniel Gloomy, ki sem ga poslušala le z enim ušesom, saj je utrujenost že terjala svoj davek. A kot vedno je bil zelo dober, tokrat tudi on brez bootleg trenutkov, hvalabogu. Za njim naj bi nastopil Flis, a so ga že pred prvim komadom prišli opozorit, da naj zaključi in tudi že prižgali luči. Flisko se ni dal in je mirno vrtel dalje, saj je zato tudi prišel. Ne vem koliko časa so mu dovolili vrteti, mi smo se namreč po prvih nekaj komadih odpravili nazaj na žabarski konec, ker smo komaj še držali oči odprte, vključno z mladim Američanom. Med potjo nazaj je izjavil, da če bi hotel ostati buden do Ljubljane, da bi moral vrteti vsaj še pol ure – da bi ga adrenalin obdržal pokonci. Zanimiva logika... Po trdno prespanem sobotnem popoldnevu smo se okrepljeni s še enim članom, ki je nesebično prevzel nalogo šoferja, znova dobili okrog devete ur zvečer. Po obilnem mehiškem obroku smo se odpravili v povsem drugo smer kot v petek: proti Reki. Pot je po zaslugi smeha polnih zgodbic iz življenja schranzerja minila zelo hitro. Kljub manjšim zapletom na meji. Na srečo niso ugotovili, da imamo s sabo kriminalca. ;) V akademijo zabave smo se prikazali natanko dve minuti pred predvidenim začetkom nastopa Ogija in Gloomyja v versusu. Ker je bil povod za ta dogodek 1
. obletnica Ogijeve organizacije, je bil klub temu primerno nabito poln. Gneča mi je sicer popila kar nekaj živčkov, a je masovno navdušenje občinstva odtehtalo slabe strani. Slo-cro duet je bil fenomenalen, po Ogijevi zaslugi temačnejši kot bi bil Gloomy sam, tudi malce počasnejši, a vseeno zelo energičen. Žal pa je trajal samo eno uro, saj je bil nato že čas, da za cd predvajalnike znova stopi gost. To je bil Amokov prvi nastop na Hrvaškem in temu primerno se je zelo potrudil. Začel je malce bolj umirjeno, potem pa ves čas skorajda neopazno stopnjeval tempo. Proti koncu špila mu je lahko sledilo le še nekaj največjih navdušencev, čeprav je plesišče ostajalo polno. Tako zelo se je vživel v svoj nastop, da je znova pozabil na čas in ga podaljšal za dobrih dvajsetih minut, celo s skrečanjem se je izkazal. Po Knights of the Jaguar se je pustil prepričati hardcorovcem in za slovo spustil še nekaj za njih. Naša ekipica je do takrat že skorajda v celoti kapitulirala, samo še on je zmogel skakati za konzolo. Na trenutke sem pomislila, da ga bo dan kasneje grozno bolel vrat, če mu seveda ne bo glava že med setom kar odpadla, tako poskočen je bil. Pravi užitek je videti dja, ki resnično uživa v glasbi, tako svoji kot tudi glasbi ostalih djev. Ko je Amok zaključil, sem vztrajala z našo zvezdo večera še nekaj minut, da je lahko v miru poklepetal z nekaj svojimi občudovalci, potem pa sva se tudi midva pobrala v ledeno hladno in megleno obmorsko jutro. Pot nazaj smo razen voznika vsi več ali manj prekinkali. Od izmučenega Amoka smo se poslovili pred hotelom, v upanju, da se čimprej spet vidimo. Ne glede na to, kaj dečko vrti in kako vrti, smo ga vsi vzljubili. Za svojih 24 let je zelo ambiciozen, razgledan, lepo vzgojen in miren mladenič, ki se v manjši družbi popolnoma sprosti in zna biti ekstremno zabaven, njegov nalezljivi nasmešek pa ga sploh naredi blazno simpatičnega. Zakaj to omenjam? Ker želim z vsemi deliti dejstvo, da Amok nikakor ni nekakšen psihotičen manijak, kakor bi si ljudje predstavljali ob njegovem imenu in njegovi glasbi. Ja, tudi schranzerji so ljudje.