Praznični vikend

Čeprav se ne spodobi, da bi v tem času na veliko pohajkovali okoli, se mi kot vedno nismo ozirali na družbene norme in si ga pošteno privoščili. Ko pa smo spet dočakali en podaljšan vikend, ki jih je v celem letu prekleto malo. Že v petek smo kljub trdnim zaobljubam, da ostanemo doma, pristali na dveh lokacijah. Za ogrevanje smo se na nekaj pijačah dobili v Hollywoodu, ker pa se tam ni razvil nek razvraten žur, smo se kmalu v okrepljeni postavi premaknili nekaj sto metrov nazaj proti centru Ljubljane, natančneje do Koloseja. Tam se je namreč v preteklem mesecu ponovno odprl klub, ki smo ga prej poznali kot cocktail bar Oz. Sedaj je to D'Place, prostor za butične house in r'n'b žure. Na večer uradne otvoritve smo imeli žal druge obveznosti, vendar smo vsi umirali od radovednosti, kaj nam lahko nova party lokacija ponudi, zato je tudi padla odločitev da si ogledamo to čudo. In klub res ponuja veliko. Nizke cene (pijač in vstopnine), prekrasen ambient, popolno ozvočenje, urejene toalete, prijazno osebje...nimam pripomb. Po zaslugi ubijalskih shooterjev, za katere niti ne želim vedeti, kaj vse vsebujejo, smo se imeli super, ostali smo precej dlje, kot smo predvidevali. Kljub precej žalostnemu obisku nam je domači dj Vergi odvrtel krasen house set. Žal nismo dočakali Jake in Eddyja – ta je namreč vrtel šele zjutraj – pa nič zato. Premierni obisk 'dplejsa' nam je ostal v dobrem spominu in ni vrag, da se ne bomo znova kmalu videli tam. Posebej priporočam žur konec meseca z DJ Pippi-jem. Naslednji dan smo si vzeli krajšo pavzo, saj nas je v nedeljo čakal še en house večer: Martin Solveig v tovarni zabave. Tudi ta se je izkazal za vrednega obiska. Pohvale sem dolžna že hostesam na vratih: parfumčki so super (razen moškega, ki sem ga bila prisiljena preizkusiti ob šanku – na sebi! Bljak). Na balkončku, kjer smo imeli čast postavati povabljenci, smo naredili kar nekaj škode na šanku, še posebej v jutranjih urah. Osebno mi je bila prva ura Martinovega nastopa precej medla, zato smo se odločili za intermezzo na 'seniku', manjši sobici, kjer nas je zabaval sam gospod Umek. Ker ga že dolgo nisem slišala, mi je kar ustrezal, a sem zaradi pritiska ostalih kmalu znova pristala na glavnem plesišču. Tudi sicer mi ni bilo do tega, da bi ostala na seniku, ker tam po novem po zraku letijo pločevinke in streljajo dje v glavo. Precej neprijetno. Željo slišati Rocking Music mi je glavni gost izpolnil točno z zadnjim komadom. Super. Za njim je Eddy vrtel preklemansko trdo, meni pa je tudi sicer že tako razbijalo po glavi, da spremembe tempa skorajda nisem občutila. Ostali smo do bridkega konca in na parkirišču izmenjali še nekaj nepozabnih, potem pa smo se razkropili vsak na svoj after. Jaz osebno pod kup odej. Do večera, ko me je čakal še tretji in zadnji v sklopu 'halloween' žurov, tokrat na celjskem koncu, v Casablanci. Zanimivo, kako pogosto se vračam v klub, ki ga sploh ne maram in kako dobro se vsakič imamo tam, kljub vsem njegovim pomanjkljivostim. A za ta žur izgovorov preprosto ni bilo, saj se je obetal pravi nostalgični glasbeni repertoar. Mene je sicer ob pričetku že konkretno grabila utrujenost, a je slastna pizza ob šanku to hitro popravila. Pohvale Casablanci za vsaj eno dobro stvar: hrano! Po pozni večerji sem se torej hitro pobrala in odhitela naravnost do dja, kjer sem skakala do jutra. Prav zares skakala. Drugega preprosto ne moreš, ko pa ti dji v nekaj kratkih uricah servirajo vse tisto, zaradi česar si sploh začel poslušati techno. Najbolj sta me fascinirala znova poskočni Ulix s svojim edinstvenim izborom in seveda Bizzy, ki s svojimi starimi ploščami ne more in ne more razočarati. Vse pohvale pa seveda tudi ostalim, saj so to noč zame naredili zares nepozabno. Tehnika je zaradi slabih razmer vsem malce šepala, a mi se na to nismo ozirali. Upam, da so mladci po tem dogodku ugotovili, da je nekoč obstajal tudi dober techno, ki ni schranz. In da je schranz lahko tudi izviren in kreativen, kot sta s starimi hard hitiči dokazala Flis in Daniel Gloomy. Ah, nostalgija, nostalgija...

Avtor: Xena

Objavljeno: