Čeprav nam nebo tokrat ni bilo naklonjeno, se nismo dali. Zagotovo pa smo bili eni redkih pogumnežev, saj so bila kasnejša poročila iz ljubljanskih in okoliških klubov precej mlačna. Ne dvomim, da je bil sneg največji krivec za medlo klubsko dogajanje tega vikenda...se pač zgodi. Pa naj se sedaj posvetim naši odisejadi. Začelo se je že zgodaj popoldne, ko se je avto še nekako dalo spraviti iz zasneženega parkirišča. V največjem metežu sva se pricijazila do bele Ljubljane, kjer naju je čakal živčen Italijan, ki je prejšnji večer razveseljeval maloštevilno house publiko v BTC-ju. DJ Pippi je grozno prijazen starejši gospod, ki ga je naše vreme sicer osupnilo, ne pa tudi potrlo. Čeprav mu je grozilo, da bo moral vikend preživeti v Ljubljani. Na srečo do tega ni prišlo, njegov let je ostal na tabli odhodov in Pippi se je lahko odpravil v Avstrijo, novim zimskim radostim naproti. Midva sva po krepčilnem kavnem napitku in mnogih telefonskih pogovorih zvedela, da je ena od najinih nalog za ta večer odpovedana. Glavni gost dogodka, na katerega sva se odpravljala, je namreč zganjal paniko na belfaškem letališču, od koder bi moral priti najprej v London in potem k nam. Žal je bil zaradi vremenskih razmer prvi let odpovedan in kljub skupnemu trudu organizatorjev, ustrežljivih mladenk na letališču in dja samega Phil Kieran ni mogel priti na Virginity. Po začetnem razočaranju sva se odpravila v Kranj (in ves čas do večera diplomatsko molčala o situaciji s Kieranom, hehe), kjer naju je že čakal najin drugi potnik, Miloš Pavlović iz Beograda. Njemu je na srečo uspelo priti do Slovenije že dan prej. Ob času, ko smo se odpravljali naprej, je sicer sneg ponehal, pa nas je že po nekaj minutah olajšanj 'razveselil' leden dež. A počasna vožnja, izkušen voznik in solidno vozilo so pomagali, da smo na cilj prispeli v enem kosu. Nekaj uric smo se sproščali v prijetnem mariborskem hotelu, potem pa smo se odpravili na prizorišče zabave: Yucatan, Šentilj. Tam skorajda ni bilo videti kakšnega primanjkljaja obiskovalcev, saj je bilo parkirišče že skoraj v celoti zasedeno. Kratek čas smo se ogrevali v avtu, nato pa smo tudi sami oddrsali pogledat, kaj nam ponuja ta zanimiva štajerska diskoteka. In ponudila nam je marsikaj. Polno techno plesišče, nizke cene pijač, vroče plesalke, urejen VIP prostor...Kritik praktično nimam. Morda le na premajhno število WC-jev in njih higieno? Srbski gost je bil precej umirjen, a plešočih to ni motilo. Reaky, ki je nadomestil odsotnega Irca, je svojo nalogo odlično opravil – če bi imel rdeče lase, bi morda še pomislila, da je res Phil Kieran... Njegova naslednica Lucca je kljub bolezni navdušila. Mala deklica, ki je komaj videla izza pulta, je odvrtela brez napak in zelo plesno, vendar smo slišali že tudi boljše. Morda je ženske djke lažje pohvaliti, ker v oceno vštejemo tudi videz? Sledil je še zadnji domači car, dj Blaž. Ker pa so nas že zapuščale moči, smo ga poslušali le nekaj začetnih minut. In sploh ni bilo slabo! Tekom večera sem uspela celo slišati nekaj minut Elyksirjevega trancea, ki mi je tistih par minut kar ustrezal. Do housea žal nisem priplezala, so pa drugi poročali, da je tudi tam vse klapalo. Po nekaj odspanih uricah je končno le prišel trenutek, ko smo se lahko povrnili v domače loge. Tokrat po lepo spluženih, nezaledenelih cestah. Hvalabogu. Podobne poti, kot je bila tale naša, ne privoščim nikomur, preprosto ni varno! A moram priznati, da se je splačalo, na štajerskem res vedo, kaj je kvaliteten žur. Naslednjič pa prosim Phila Kierana za gramofone za vsaj tri ure, pa če ga moram iti jaz osebno iskat v Belfast!
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic