Čeprav si po vsakem novoletnem žuru rečem, da me zdaj čaka vsaj en mesec prostovoljnega premora, se tega nikoli ne držim. Tudi letos sem doma zdržala le prvi vikend, že po 14 dnevih počitka pa smo si ga spet na veliko privoščili. V petek smo se po napornem dnevu povsem spontano dogovorili za 'eno pijačo v D'placeu'. Prišli smo seveda dovolj zgodaj, da smo vstopili zastonj, ker za eno pijačo pa res ne bomo plačevali vstopnine, hahaha. Zveni znano?
V dveh urah smo se več kot odkupili za naše zastonjkarstvo, saj so nas premamile promocijske cene mix drinkov, tako da na koncu ni bila samo ena pijača, ampak jih je bilo 12.
Še sreča, da smo zaradi sobotnih obveznosti odšli, preden so se prikazali še drugi borci. Vseeno pa je bilo v tistih dveh uricah lepo videti poln klub zadovoljnih ljudi in slišati malo pravega housea.
Po dolgem (in zelo globokem) spancu pa je bil že čas za nove zmage. Ker smo dobre dušice, smo se ponovno ponudili za avtoprevoznike kolegu iz Pule. Tako sva s šoferjem v najkrajšem možnem času oddirjala od doma in proti Brniku, kjer sva pobrala tri Nemce, dva dja in agentko. Pot je minila mirno in hitro, saj smo bili vsi še malce zbiti od prejšnje noči. Vseeno smo bili vsi veseli, ko smo prispeli na cilj, še posebej mi revčki na zadnjih sedežih. Od nas treh sem najkrajšo potegnila jaz, ker sem zaradi okvare na voznikovem oknu morala skrbeti še za plačilo cestnin, kar je izgledalo precej komično.
Po hecni situaciji s polno zasedenim hotelom smo se premaknili do Medulina, kjer so nemški gostje le dočakali svoje sobice, midva pa sva se kot prava zavedna rejverja prestavila kar na party lokacijo. Fort Bourgiugnon je ob tej uri še sameval, saj je do žura manjkalo še slabih 5 ur, za katere me je najprej skrbelo, kako jih bova uspela preživeti. Pa se je izkazalo, da me je skrbelo zaman, ob glasni glasbeni spremljavi sva v avtu ostala še dobri dve uri PO začetku partyja. Na vhodu smo se srečali še z drugimi slovenskimi partyzani, ki so nama pomagali braniti naš ugled. Če sem prav seštela, nas je bilo na tem žuru natanko 7 Slovencev, če ne upoštevam djev. Hrvatov je bilo tekom noči približno 4x več, a vseeno premalo, da bi do konca napolnili spodnje notranje dvorišče trdnjave. Škoda za organizatorja, pa tudi za nas, saj tokrat prostor ni bil ogrevan in smo vso noč zmrzovali v bundah, kljub nenehnemu plesu in dotoku alkohola.
Naš sodržavljan Chiko je odvrtel super set, a smo ga zaradi poznega prihoda slišali le malo. Zamejec Kashmire je bil zame glasbeno še boljši, a ga še vedno 'matra' tehnika. Ob 3h pa je končno nastopil čas za našega novega prijatelja Marca Remusa. Sama sem se ga grozno veselila, ker je že nekaj let med mojimi najljubšimi hard techno dji. Opažam sicer, da sem tako v Sloveniji kot na Hrvaškem očitno v manjšini, pa nič zato. Marco je odvrtel dobro, vendar brez nekih tehničnih posebnosti. Predvidevam, da je bila kriva kombinacija utrujenosti, mraza in konjskih doz redbull vodke? Vseeno smo skakali ves čas, z njim na čelu, kar je bilo prav zabavno na pogled. Ko bivši hiphop dj, ki izgleda kot kombinacija metalca, morilca in mesarja, z velikim nasmeškom skače za gramofoni, maha z rokami in spodbuja publiko, si ne moreš kaj, da se ne bi smejal.
Ob 5h mu je sledil rojstnodnevni slavljenec Krekman, ki ima kljub mladosti že veliko bazo oboževalcev (khm, predvsem oboževalk) in je z vsakim nastopom boljši. Tokrat si je posebno pohvalo prislužil tudi s svojo krasno krzneno jakno, na las podobno tistim, ki sem jih sama nosila v svojem flešerskem obdobju med leti 1997 in 1999. No, njegova je bila sicer del pimp outfita, hehe. Uro kasneje ga je zamenjal še drugi nemški gost, mladi Dennis Kae, za katerega smo mnogi prvič slišali. Po njegovem nastopu smo ga primerjali z našim Numarexom, bogsigavedi zakaj. Izbor glasbe, poza za mešalko? Ne vem. Vem samo, da so ga ob 7.4
prišli utišat, čeprav naj bi žur trajal do 8h. A za 15 premraženih flešerjev se mu res ni več splačalo vrteti...
Čeprav je naš šofer že prej omagal, sem sama vztrajala do konca, saj sem imela čuden občutek, da naju bodo Nemci še potrebovali. In imela sem še kako prav. Medtem ko je agentka Gita iskala denar za svoja dva varovanca, smo mi trije stali v kamnitem hodniku ob izhodu in se pogovarjali v novem jeziku: anglemščini. Marco Remus se je v zadnjih letih sicer zelo izboljšal v znanju angleščine, a sem vseeno hotela biti prijazna in ju z Dennisom ne mučiti z angleščino, čeprav je moje znanje nemščine še bolj omejeno. Ampak glede na to, da smo se ves čas smejali kot opice, mislim, da smo se prav dobro sporazumeli. Ko se je agentka vrnila, je prestrašeno povedala, da z organizatorjem ne upa do hotela. Jaz sem spet vključila svojo ustrežljivost in jih povabila z nama. Čeprav voznik ni hotel o tem nič slišati, so se oni mirno posedli v avto in lepo pridno čakali, da speljemo s parkirišča, tako da ni imel druge izbire. Vožnja do hotela je k sreči minila brez zapletov, z obilico smeha ob Marcovih izjavah o njegovem vegetarijanstvu (tega raje ne bi delila s širšo javnostjo) in podobnih nesmislih. Ker fantom ni uspelo prepričati agentke za after v njeni sobi, smo se pred hotelom ločili in si obljubili, da se kmalu spet vidimo.
Midva sva se nato končno odpravila proti domu, kamor sva srečno prispela v zgodnjih popoldanskih urah.
Ja, tale Fort je resnično vreden obiska, tudi v zimskih mesecih. Če ne zaradi dobre glasbe, pa zaradi nizkih cen, poskočnih reških veveric in prelepega ambienta. Kdaj je že naslednji žur? :)
PsilonGalerijaEventiNagradne igreNoviceBlogReportMusic