SCREAM

Žal kričali od navdušenja ravno nismo. A vseeno je bil ponoven izletek na štajerski konec zanimiv za vse udeležence. Ker so nam dan prej odpadle druge obveznosti, smo se povsem spontano odločili, da gremo pokukat, kaj je novega na mariborski techno sceni. Od doma smo se odpravili relativno pozno, v klub pa smo zaradi 'nujnega' parking prepartyja vstopili šele okrog druge ure, ko bi žur moral biti ravno na vrhuncu. Tega vrhunca zaradi premalo obiskovalcev ni bilo čutiti. Zakaj je bilo temu tako, kljub kvalitetnemu naboru nastopajočih? Morda zaradi visoke vstopnine (45

sit), lokacije, datuma? Odgovore in nadaljnja razmišljanja prepuščam drugim. Mi smo se kaj kmalu vklopili v atmosfero, saj nas slab obisk ni presenetil. Pokukali smo na techno, kjer je ravno dobro začel prvi tuji gost Thomas Krome in se odločili, da skočimo še do drugih plesišč. V sredinski sobici je kraljeval neke vrste fusion floor, kjer smo lahko poslušali deep, minimal techno, elektro in njim podobne inteligentnejše zvrsti elektronike. Sama se sicer tam nisem dobro počutila, ker je v prostoru večino časa zevala ogromna praznina, a glasbeno mi je od vse ponudbe najbolj ustrezal, posebej mladi Rayden. Na houseu je bilo plesalcev nekaj več, pa tudi prostor je bil bolj primeren. Temačen, intimen, z ogledali in kovinskimi drogovi, ki jih sicer uporabljajo 'zaposlene' v tem delu Martina Krpana. Dr Kucho je bil odličen tistih nekaj minut, ki smo jih preplesali tam, a ker sem kljub pestri house ponudbi zadnje čase še vedno tehničarka, sem skočila nazaj v največji prostor. Na technu je bilo vso noč prekleto hladno, obenem pa zakajeno do te mere, da sem celo jaz kot zagrizena kadilka zmanjšala količino pokajenih paličic smrti. Zjutraj so me oči, razbolene od dima, pekle še v spanju. Pa vendar sem zaradi glasbe bila pripravljena potrpeti tudi to. Prvi Šved me je torej uspel zadržati na technu, s svojo dobro tehniko in trdo, čeprav starejšo izbiro plošč. Ko ga je nadomestil drugi skandinavec Henrik B, so nekateri naglo hiteli zatrjevati, da jim je boljši od predhodnika. Meni ni bil, a sem mu dala še precej časa za spremembo na bolje. Do tega žal ni prišlo, mu je pa uspelo prepričati večino drugih, ki so prej trdili, kako je dober, da so se zmotili. Tudi na plesišču je bilo to opazno, saj se je naglo praznilo ob njegovem nastopu. Teoretično z njegovo glasbo ni bilo prav nič narobe, a sestava seta, ki je delovala 'nametano' in nepovezano, je bila napačna za dotičen žur in publiko. Preveč menjave stilov, predolgi prehodi, preveč preskakovanja iz melodičnih komadov do hitrejših, praznih ritmov in spet nazaj. Nekateri bi rekli, da je bil Thomas Krome preveč monoton v primerjavi s Henrikom. Mogoče res, jaz pa pravim, da je bil Henrik preveč eksperimentalen in premalo plesen. To pa je za plesišče bistvena kvaliteta dja, saj glasbo samo poslušamo lahko tudi doma, na toplem kavču v svoji dnevni sobi. Očitno je mnogo ljudi čakalo na popravni izpit naslednjih dveh djev – Flisa in Daniela Gloomyja, ki sta vsaj v naših krogih dobro znana kot prava party dja. Tudi v soboto sta to dokazala z nadvse energičnim in poskočnim versusom, ki je kljub pozni uri (med 5. in 7. zjutraj) znova priklical plesalce pod oder. Pravzaprav je bil nekdo celo tako navdušen, da si je moral z odra za spomin vzeti še CD enega od njiju. Že drugič se je to zgodilo ravno v Krpanu, tako da na tem mestu vse dje svarim, naj na svoje stvari med nastopom v tem klubu še posebej pazijo. Mene je utrujenost in premraženost pregnala v 'vip' sobico, kjer smo s kolegi razdrli še nekaj nepozabnih, vsaj s tistimi, ki so še lahko povezano govorili, hehe. Pohvale za ta prostorček v Krpanu! In pohvale tudi za dobro oskrbovane WC-je, temeljito varnostno službo in zastonj garderobo. Samo še ena mala grajica, ki sicer nima povezave s tem dogodkom, saj sem stvar opazila že enkrat prej: tekoča voda v klubu NI primerna za pitje! Vsaj po mojem mnenju, saj bi morala iz pipe priteči prozorna in ne bledikasto rjava. Samo v opomnik tistim, ki morda želite prihraniti kak tolar. No, okrog osme ure zjutraj je končno prišel čas, ko smo se odpravili proti domu. Pot nam je polepšalo prekrasno sončno jutro, ki se je nedvomno razvilo v še lepši dan, a smo ga žal prespali. Ljubljanska delegacija se je imela lepo, imeli pa bi se še lepše, ko bi ne bilo zgoraj opisanih pomanjkljivosti. Vsi upamo, da bo Scream 2 mnogo bolje obiskan.