URBAN ART FORMS FESTIVAL

Zaradi poznega štarta smo prišli na lokacijo v Wiesenu, 50km južno od Dunaja, pozno popoldne. Festival je bil že v polnem zagonu in resno smo se vprašali, kako daleč bomo morali postavljati šotor. Zaradi akreditacije smo se izognili parkirnim (5€ na avto) ter kampirnim (8€ na šotor) pristojbinam, zajadrali z avtom na najbližjo floorom možno točko ter našli popoln kamping spot med floori v gozdu. V samem zanosu zaradi tako dobrega prostora, sem se prostovoljno javil, da bom spal v šotoru, ki je bil kar močno nagnjen na terenu. Kasneje, ko sem v spanju lezel navzdol, mi je bilo žal. Ko smo se razpakirali, najedli ter napili, je bil čas da gremo po karte, s katerimi smo dobili t.i. »survival kit« festivala, ki je vseboval tudi vse urnike za vse flore (za DJje, MCje ter VJje). Opazili smo, da je prva vredna stvar že čez pol ure, ob 22:30 otoška legenda Shy FX. Pohiteli smo še enega smukniti do šotora in se odpravili na festival.

Postavitev prvih dveh floorov je bila ista kot pred leti, drum'n'bass  v eni ogromni štali ter glavni prostor v ogromnem cirkuškem šotoru. Tokrat sta bila oba floora bolj odprta v eno stran, tako da je bilo v obeh manj vroče in da si se tudi zunaj počutil, kot da si sredi partyja. Na DnB floru je bilo par vizualizacij ter 2 laserja, top zadeva pa je bila na vrhu vhoda na floor, kjer je bila ogromna podolgovata slika, na katero je projecirala statična kamera nad DJem, zaradi velikosti slike si videl dobesedno vse kaj počnejo DJji. Ker nas je Shy FX razočaral; razen par hudo nadrajvanih dubstep komadov ni bilo presežkov, smo odposlali ljudi po pivo. Cena za pol litra točenega, 4.5€ s tem, da si dobil en žeton za vračilo kozarca v vrednosti 1€. Torej 3.5€ za pir.

Zaradi izjemno močnega lineupa na DnB in main odru sem se odločil, da prvi dan ne grem pogledat na trance floor, kjer je bil edina zanimiva stvar (poleg pijače v naših šotorih med potjo) DJ Skazi. Skočil sem na Groove Armado oz. njenega člana Toma Findlaya, ki je začel vrteti ob istem času kot Shy FX. Vrtel je prav takšno sranje, kakor so mi rekli da ga. Skratka, neprebavljivo. Za njim so nastopili Pendulum, zvezde DnBja, z živim bandom letos na main flooru. Kitara, bass, bobni, vokal, synthi, skratka cel band, ki je igral hitiče Penduluma, osebno pa me je navdušil samo bobnar. Slišal sem, da so kasneje špilali tudi balade… Jaz sem že prej pobegnil na DnB, Ed Rush & Optical je nekaj, česar nisem hotel zamuditi. Legendi, ki sta 10 let nazaj z izdano dvojno CDjko definirala temačni boben in bas, nista razočarala. Kljub starosti je bilo proper, dark, brez cheeza in sranja, ki se pojavlja pri starostah DnBja. Za njima pa še njuni novodobni verziji, Teebee & Calyx. Malo sem imel občutek, da bi Teebee sam bolj razf**al z več dinamike, kot smo pri njemu nvajeni, kajti Calyx je nametaval bolj straight forward drumiče z standardnimi aranžmaji. Vse skupaj so superiorno povezovali MCji, vse pohvale MC Verse-u, učna ura za vse slovenske, ki ne dojemajo, da je MC dodatek in ne zvezda večera. Malo sem skočil na main stage, kjer je Sneo kar sam razgibaval množico z njegovim pussy stilom, ki ga je reševalo ozvočenje, Kroecherja očitno ni bilo, ker je bil napovedan versus ali pa sem ga zgrešil.

Ozvočenje na vseh floorih je bilo tako, kot se spodobi. Naglas, suvajoče pri spodnjih, a popedenano pri zgornje srednjih in visokih tako, da se je dalo normalno pogovarjati. Ob pol petih sem se odločil da grem pogledat Raidenov živ nastop, ki me je navdušil že letos v 4ki, a sem dobil največje presenečenje. Namesto njega pride na oder en retardirajoče izgledajoč; na gobico ostrižen in z svetlečimi zobmi, model. Nato pa je začelo peglati, dolgi dinamični prehodi, polni hardcora, komadi totalno nabrejkani z zelo malo monotonih stvari. Njega pa je razmetavalo in njegove grimase so bile še bolj retardirane. Vizualizacije so nas vztrajno prepričevale, da je to Raiden, a muzika je bila daleč od tega, čeprav DJ Panacea z njim sodeluje v veliko projektih. Ko je Panacea požel največji aplavz na festivalu, je odvrtel še en komad, nato pa je moral vse prevzeti Raiden, s svojim industrialnim drum'n'bassom. Glava je bila zbujena od kave za 3€, a Panacea me je preveč zdelal, tako da je sledila samo še kuhinja pred šotorom in spanje.

Ob 19.00 sem se odločil, da grem končno enkrat pogledat Anthonyja Rotherja in njegov live act. Na main flooru; ki je bil odprt na dokaj velik travnik, je ležalo in gruvalo veliko ljudi, saj je glasba startala že ob treh popoldne. Zalegel sem na bele kavče na terasi nad glavnim odrom in bil priča dokaj dobremu nastopu, veliko vokaliranja v živo od Anthonyja, zamerim mu le, da je dobesedno rolal svoje komade enega za drugim, brez kakršnegakoli beatmatchanja, spuščal svoje hitiče oz. jih v živo izvajal. Od Oxie sem pobegnil do šotorov, pijača je vabila. Prepili smo tudi DJ Hella in odšli naravnost na DnB na Subfocus.

Čakali smo Ronija Size-a, ki naj bi začel ob polnoči, a ko je zamujal 10minut, smo morali pobegniti na trance floor, kjer sta že startala Astral Projection, do tja smo rabili kar nekaj časa (težko je mimo šotora polnega pijače) tako, da smo prišli dokaj pozno. Trance floor je imel daleč najboljše laserje na festivalu, sound tudi super, Astrala pa še bolj. Vem, da vrtita 10 let stare komade, a tisto kar sta ustvarjala takrat je še danes nekaj, česar ne zna noben drug. Ogromne melodije z dolgimi pasažami, ki kljub temu zaradi tipa melodike ne izpadejo cheesy, ampak dobesedno GOA. Žur sta naredila fenomenalen in ob nekaterih njunih hitičih se je ljudem strgalo. Za njima je sledil še en Izraelec, novi val, DJ Astrix, ki pa je imel tako poceni prehode in melodije, da smo morali pobegniti. Ronija Sizea smo torej čisto zamudili, Dillinja za njim je bil dober, zamudili smo na mainu v tistem času Tima Maasa ter Digitalism, a smo nekako nenačrtovano prišli na Chris Liebinga. Osebno me je presenetil, super minimal, brez jajcanja, skorajda proper minimal, če to sploh obstaja. Verjamem pa, da mu je levji delež naredilo ozvočenje. Svoje so naredile tudi vizualizacije in laserji; da, več njih. Vizualizacij je bilo toliko, da so bila platna povsod, kakih 12+ njih. Mega pa je bila ena stvar, ki sem jo moral iti preveriti v prvo vrsto, pa še kar nisem mogel verjeti. Po vsej dolžini odra, kakih 10 metrov in iz višine kakih 5 metrov je bil pred odrom slap. Slap vode. Voda je ravno lepo curljala, da si lahko s fokusom videl ali Djja ali vodo, na kateri je bila vizualizacija iz projektorja. Vsa jim čast, takrat sem začel verjeti, da UAF res porabi 50% svojih sredstev za vizualizacije.

Kmalu je štartal afterhour stage s prvo zvezdo na tem flooru, Guyem Gerberjem. Model je s svojimi brčicami in usnjem prava pojava, ko pa zagrabi mikrofon pa naredi pravi žur. Elektro ekstaza. S kolegom sva počasi začela kofetkati, kenijska kava s čokoladnim muffinom za zajtrk je bila zakon. Prebranac pred šotorom pa še bolj, tako da sem odšel še malo na dnb floor, kjer je nek model rolal stare jungle zadeve, »I want to be a hippy« in podobno.

Po zopet premalo spanja zaradi vročine smo se med zadnjimi pobrali domov, pred odhodom spoznali še glavnega avstrijskega dilerja, ki pa je kmalu dojel da ne bo dobil nič od nas, tako da nam je povedal vse, kje, kako, koliko… Trip se je končal tako kot se vedno pri nas, v random domači gostilni takoj v Sloveniji.

Zaključek? Fenomenalno. Še vedno trdim, da je to najboljši elektronski dogodek v tem radiusu. Z avtom slabe štiri ure do enega največjih festivalov, z glasbeno tremi popolnoma drugačnimi plesišči, ki zadovoljijo največje fane elektronike, fane vseh vrst dance elektronike, seveda pa razočara ozko usmerjene prehodne »flešerje«. Novi datum je super, bilo je ravno prav ljudi in ne preveč kakor prej. Lahko se reče da je karta draga, navsezadnje 88€ za dva dni ni malo, a ko si enkrat tam, vidiš da je opravičeno.