Tudi jaz sem očitno ena izmed tistih, ki se ji leta začenjajo poznati. Po dolgem desetletju in več, ko smo se šli večinoma tehno elitizem z občasnimi skoki na kvalitetne house in elektro dogodke, po vseh obiskanih partyjih doma in po svetu...po dveh porodih...se me najpogosteje da videti na t.i. komercialnih eventih. Hja, to se pač zgodi, če padeš iz ritma in za zvočno kuliso vsakdanjim opravilom začneš uporabljati MTV Dance. Pa brez skrbi, da še znam ločiti zrnje od plev.
Tako sem se torej po dveh mesecih znova znašla na partyju. Na Gospodarskem razstavišču, kjer je bil glavna zvezda ravno MTV zvezdnik Avicii. Če mi ne bi šel njegov Bromance tako na živce, ga ne bi poznala, priznam. Dejstvo, da mu je na lineupu delal družbo poslovenjeni David Morales,ravno tako ni pripomoglo, da bi se človek odločil za obisk. Ampak god works in mysterious ways in sem se pač znašla tam. Malce, a ne preveč presenečena nad gnečo na vhodu in mladostjo tistih, ki so gnečo ustvarjali. Še bolj presenečena nad organizatorskimi kiksi še preden sem vstopila.
Le čemu je bilo treba imeti enotno točko za vse vrste vstopnic? In potem ločen vhod za VIP (stojišče in sedišče, prosim lepo! Kot v Piki Nogavički sem se spraševala, če bi se morda smela usesti samo z eno ritnico za pol cene? Nisem upala vpašati.) na čisto drugi strani hale? In iz VIP stojišča nobenega vidnega prehoda na plesišče med rajo? Hvalabogu smo med redko posejanimi varnostniki uspeli najti enega, ki nam je osebno utrl pot skozi gnečo, da smo se prebili stran od natlačenih VIPovcev. Razlike v vrsti klientele glede na ceno, ki so jo plačali za udeležbo, namreč nisem opazila.
Na šankih bi me skoraj kap – vodka za 5€? Še dobro, da je bila moja najljubša Absolutka, da sem jim to lahko oprostila za tistih nekaj, kolikor jih sploh še lahko nesem. Voda 3,5€? Jo pa ze rajši točim na wcju. No, ob predpostavki, da se do pipe sploh uspem prebiti. Nisem niti poskušala, sem se zadovoljila s plastičnimi wcji na VIPu (zunaj na mrazu, da se razumemo).
Pa vendar, navdušil me je že prvi dj, ki sem ga ujela po vstopu – Ian Carey. Kjut, plesno, razigrano. Odličen začetek. Publika se je presenetljivo dobro odzivala na vsak komad, da sem bila kar šokirana. Kot da nisem v Sloveniji, kjer smo ponavadi medli kot zombiji (hujši so na tem koncu Evrope samo še Avstrijci).
Morales je pokazal, da se ne splača vlagati težko prisluženih (no, ja) denarcev v nakup nove glasbe in se je poslužil svojih preverjenih. Se nismo dali motiti. Usidrali smo se na neke vrste pomožnem plesišču, kjer je bila tudi garderoba (ki je iz slabih izkušenj nismo niti uporabili – ja, včasih se splača biti star in prefrigan) in doživeli razodetje. Kako čist zvok! (na glavnem flooru je bil obupen, neprepoznaven) Kako blagodejno prazen prostor! (na glavnem je bilo kot v konzervi sardin) In poglej poglej, saj prenašajo glasbo, ki jo vrti dj na glavnem plesišču! In še joj, kako krasno dostopen šank
Do jutra smo ostali tam. Avicii me je totalno razplesal, neverjetno, kako sem danes hitro zadovoljna, samo da se pleše. Nekaj MTV hitov, pa sem šla srečna domov. Pa sploh še ne bi šla! Srečali smo tudi nekaj znancev, ki so dogajanje samo še popestrili. Verjetno pa smo med tistimi 7000 obiskovalci še koga spustili? Zna biti. Pa peni smo se tudi uspešno izognili. Še poleti se mi gnusi tista milnica in mokra oblačila, da pa bi zavestno šla ven na 0 stopinj v takem stanju? Pha, še pred 15 leti ne, danes pa sploh.
Kaj še povedati o tej masovki? Da so plesalke nosile po dva modrčka pod kostumi? Da so bile vizualije nam nepoučenim čisto ok in še več kot to – vodna zavesa anyone?! Da mladim v Sloveniji ni hudega če zmorejo tako masovno obiskovati tovrstne prireditve. Organizator pa se smeje celo pot do banke, kot pravijo na Zahodu.
