Blog

Zanimivo je, kako različno ljudje dojemamo pomen dopusta. Za nekatere je to čas počitka, čofotanja v morju in žarčenja na soncu, za druge čas zabave, uživanja in norosti, za tretje pa morda čisto kaj drugega, naprimer brezdelje. Jaz se ta teden posvečam predvsem zadnji definiciji dopusta in čeprav kar naprej nekaj tipkam, prelagam in ustvarjam, pravzaprav ne počnem nič konkretnega.

Namesto ob 10h, se dan začne nekje po 14. uri. »Jutranji« obredi dobijo novo preobleko, odplazim se do kopalnice in če sem bila ob prihodu domov dovolj pridna (beri: trezna), se mi sedaj ni potrebno tuširati. Z vodo poskušam razlepiti zaspane oči in sledi prvi šok v ogledalu. Pozdravi me bleda polt in jaz ji samo zagodrnjam nazaj.

Jaz ne bi bila jaz, če se ne bi na vse zelo dobro pripravila. Tako sem tudi že teden pred odhodom pridno pogledovala za vremenom, ki nas čaka. Napovedi niso bile nič kaj prijetne, kar je za Nizozemsko čisto običajno, vendar je bila to zadnja stvar, ki nam lahko pokvari ta 11-urni maraton. Pač obuješ najslabše čevlje, stare kavbojke in gasa. Smo bili pa potem res veseli, ko nas je...

Tako torej... odpravili smo se na križev pot proti Nizozemski, ki se je vlekel od petka popoldan do sobote dopoldan, celih 14 ur. Lahko bi bil dve uri krajši, pa smo tam pri Dortmundu malo zalutali, a bili zato še toliko bolj veseli, ker nam je uspelo kar dvakrat vstopiti v to utopično deželo. Čez idilični Hellendoorn smo se peljali po pravljični cesti in samo vzdihovali: »Uuuuuuu«,...

Kolikokrat se vam je že zgodilo, da se ni vse izšlo, kot ste sprva načrtovali.Verjetno vsaj nekajkrat v življenju, če imate takšno srečo kot jaz, pa se vam zadnje čase to dogaja nenormalno pogosto. In to pri tistih velikih načrtih, ne pri malenkostih, kot je vsakodnevni nakup svežih žemljic. Opažam, da se to dogaja ravno v času, ko ne premorem niti kapljice optimizma in me na vsakem...

Najbrž nikoli ne bom izvedela, zakaj gremo s starostjo vedno bolj na »soft«. Človek bi pričakoval, da gre evolucija glasbenega okusa ravno v obratno smer, vendar temu ni tako. Pri meni je sicer stanje tako, da lahko zjutraj poslušam Milesa Davisa, zvečer pa norim na 190 bpm-ov, vendar na splošno opažam, da starejša ko postajam, bolj mi sede umirjena muzika.

Že nekaj časa med nami razsaja čuden virus. Simptomi so: kup neopravljenih obveznosti na faxu, stalno odlašanje pomembnih opravil, nedružabnost, povečana gledanost humorističnih serij tipa The Office, zombi podočnjaki, 12 urni spalni maratoni in stalna želja po junk foodu. Je komu znano?

Zadnje dva obiska aerobike sta bila nenavadno produktivna. In ko sem med ležanjem na hrbtu dvigala boke ter poslušala rezki glas vaditeljice: »Vdih! Izdih!«, sem hkrati ugotovljala, zakaj je temu tako. Ugotovitev je bila hitra in jasna: zamenjala je glasbeno podlago in namesto španskih serenad smo poskakovale na hišne ritme. Nisem uživala samo jaz, ampak je bila cela dvorana opazno boljše...

Danes imam izpit iz športne vzgoje. Da, tudo to je mogoče. In mogoče je celo to, da mi je ta izpit ostal od lani. Nisem hodila na vaje oz. plavanje na DICu, ki smo ga imeli enkrat tedensko. Zakaj sem si sploh izbrala športno vzgojo kot izbirni predmet? Hmmm... Verjetno zato, ker sem optimist in sem mislila, da bom redno hodila ter s tem nekaj pozitivnega naredila zase.

Za veliko večino partyzanov velja, da so l.o.o. (ljudje z omejeno odgovornostjo). To pomeni, da je njihov glavni cilj maraton na plesišču, največja dilema, kam na naslednji party in največja skrb, kam potem na after. Včasih sem tudi sama spadala v to vrsto homo sapiensa in da, bilo je kratko in zdaj imam diabetes.

V naši mali deželici je med nekaj več kot 2 milijona prebivalčki kar veliko zanimanje za »poklic« dja. Kako tudi ne, ko jih na poti slave spremlja blišč in razvrat, da o astronomskih honorarjih niti ne izgubljam besed. Skoraj vedno, ko posežem po barvasti napavedi za vikend, se na listi zabavljačev znajde vsaj eden, za katerega slišim prvič.

Na vrhuncu svoje party kariere sem velikokrat fantazirala, kako bi izgledal party, če bi ga organizirala sama. Sem namreč ena tistih ljudi, ki ji organizacija česarkoli pomeni določen tril in se vsakega projekta loti sistematično ter smrtno resno. V mislih sem torej iskala popolno lokacijo, sestavljala sanjski line-up, nore vizualizacije in »nekajposebnega« šov program. Ko danes gledam...